Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo bodisi sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« je zapisal filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je popolnoma v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo svoje prepričanje o domnevnem zlu, »saj je to v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost.« »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih razmerah.« Da bi ublažili prihod kakšnega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, saj lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta pri lajšanju bolečine«. Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse čisto naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni nenadnost zla, pač pa njegova nedavnost – občutek, da je to zlo še zelo sveže. »Da je res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi popolnoma izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutku potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman prepuščamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostjo nič ne dosežemo in potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da ti v trenutku, ko napoči konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v boju proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti,« konča Cicero. Pretirana žalost, globok obup in dolgotrajna potrtost so navsezadnje nesmiselni, »ker so ničevi, ker jih zaman jemljemo nase, ker ne izvirajo iz narave, ampak iz mnenja.«
V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo bodisi sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« je zapisal filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je popolnoma v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo svoje prepričanje o domnevnem zlu, »saj je to v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost.« »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih razmerah.« Da bi ublažili prihod kakšnega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, saj lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta pri lajšanju bolečine«. Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse čisto naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni nenadnost zla, pač pa njegova nedavnost – občutek, da je to zlo še zelo sveže. »Da je res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi popolnoma izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutku potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman prepuščamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostjo nič ne dosežemo in potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da ti v trenutku, ko napoči konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v boju proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti,« konča Cicero. Pretirana žalost, globok obup in dolgotrajna potrtost so navsezadnje nesmiselni, »ker so ničevi, ker jih zaman jemljemo nase, ker ne izvirajo iz narave, ampak iz mnenja.«
Kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo doživeli kakšen lep trenutek, kakšno lepo, močno in globoko izkustvo. In v tem času, ko se je vse to lepo še dogajalo, smo lahko nekje globoko v sebi pomislili: »Kakšna škoda, da bo to tako hitro minilo in bo spet vse po starem.« Gre za situacije, ko smo s kom imeli res dober in globok pogovor, ki nas je povezal, ali pa močno doživetje bližine Boga v molitvi; lahko je bilo izjemno izkustvo in doživet trenutek v naravi ob mogočnem slapu ali čudovitem sončnem zahodu; globina, v kateri se mož in žena zares čutita povezana v odnosu; da ne govorimo o dveh zaljubljencih na klopci v parku, ki bi to stanje čustvene zlitosti poskušala za vedno zadržati. Prav to je dejansko želja ali pa skušnjava: da bi namreč neki izjemno lep, močan in globok trenutek zadržali za vedno. Da bi, kakor pri gledanju filma, v določenem prizoru pritisnili na pavzo in za vedno zamrznili sliko v tem izjemnem trenutku. V taki situaciji so se znašli trije apostoli, ki jih je Jezus vzel na goro Tabor. Tam so doživeli njegovo spremenjenje, nekakšno izkustvo Jezusove Božje narave in edinstveno bližino Boga Očeta, ki je pred njimi razglasil Jezusa za svojega ljubljenega Sina. Apostoli Peter, Janez in Jakob so torej doživeli nekaj neopisljivo močnega, izjemno izkustvo Božje navzočnosti in bližine, tako da je apostol Peter, popolnoma prevzet od vsega, na koncu rekel: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore.« Seveda, on bi se tam kar utaboril, ušotoril, samo da bi mu uspelo vsaj še malo zadržati ali podaljšati tisti trenutek edinstvene Božje bližine. Toda namesto tega so se morali spustiti v dolino in spet stopiti na pot. In tako je v našem vsakdanjem in tudi duhovnem življenju. Na prvo postno nedeljo smo ob Jezusu doživljali skušnjave, na drugo pa nam evangelij prinaša tolažbo Božje bližine ob spremenjenju na gori Tabor. Skušnjave, bitke, pa tudi padci in grešnost – vse to je resničnost našega vsakdanjika. Toda v okviru tega Gospod poskrbi za močne trenutke, ki nas okrepijo, opogumijo, napolnijo, izpolnijo in nam dajo moči za prihodnost. Duhovno življenje torej ni samo boj in spopadanje s težavami, preizkušnjami in grešnostjo, ampak vključuje tudi trenutke tolažbe, bližine in močnih dotikov. Toda za to je potreben umik. Jezus se je s tremi apostoli umaknil na vrh gore, stran od sveta, to pa je pomembno tudi za nas. Umik od ekranov, norenja, tempa, vrveža, da smo lahko bliže sebi, drugemu in Bogu. Šele tako imamo priložnost, da lahko doživimo še kaj globljega. Toda tega vsekakor ne moremo zadržati ali zamrzniti. Lahko pa tudi živimo iz močnih izkustev, saj nas lahko tolažijo, krepijo in bodrijo v teži ali pa sivini vsakdanjika. Od njih pa je treba stopiti naprej na pot in to izkustvo prinašati in prenašati v vsakdanje življenje, ki je lahko zaradi njega polnejše, bogatejše in globlje.
Kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo doživeli kakšen lep trenutek, kakšno lepo, močno in globoko izkustvo. In v tem času, ko se je vse to lepo še dogajalo, smo lahko nekje globoko v sebi pomislili: »Kakšna škoda, da bo to tako hitro minilo in bo spet vse po starem.« Gre za situacije, ko smo s kom imeli res dober in globok pogovor, ki nas je povezal, ali pa močno doživetje bližine Boga v molitvi; lahko je bilo izjemno izkustvo in doživet trenutek v naravi ob mogočnem slapu ali čudovitem sončnem zahodu; globina, v kateri se mož in žena zares čutita povezana v odnosu; da ne govorimo o dveh zaljubljencih na klopci v parku, ki bi to stanje čustvene zlitosti poskušala za vedno zadržati. Prav to je dejansko želja ali pa skušnjava: da bi namreč neki izjemno lep, močan in globok trenutek zadržali za vedno. Da bi, kakor pri gledanju filma, v določenem prizoru pritisnili na pavzo in za vedno zamrznili sliko v tem izjemnem trenutku. V taki situaciji so se znašli trije apostoli, ki jih je Jezus vzel na goro Tabor. Tam so doživeli njegovo spremenjenje, nekakšno izkustvo Jezusove Božje narave in edinstveno bližino Boga Očeta, ki je pred njimi razglasil Jezusa za svojega ljubljenega Sina. Apostoli Peter, Janez in Jakob so torej doživeli nekaj neopisljivo močnega, izjemno izkustvo Božje navzočnosti in bližine, tako da je apostol Peter, popolnoma prevzet od vsega, na koncu rekel: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore.« Seveda, on bi se tam kar utaboril, ušotoril, samo da bi mu uspelo vsaj še malo zadržati ali podaljšati tisti trenutek edinstvene Božje bližine. Toda namesto tega so se morali spustiti v dolino in spet stopiti na pot. In tako je v našem vsakdanjem in tudi duhovnem življenju. Na prvo postno nedeljo smo ob Jezusu doživljali skušnjave, na drugo pa nam evangelij prinaša tolažbo Božje bližine ob spremenjenju na gori Tabor. Skušnjave, bitke, pa tudi padci in grešnost – vse to je resničnost našega vsakdanjika. Toda v okviru tega Gospod poskrbi za močne trenutke, ki nas okrepijo, opogumijo, napolnijo, izpolnijo in nam dajo moči za prihodnost. Duhovno življenje torej ni samo boj in spopadanje s težavami, preizkušnjami in grešnostjo, ampak vključuje tudi trenutke tolažbe, bližine in močnih dotikov. Toda za to je potreben umik. Jezus se je s tremi apostoli umaknil na vrh gore, stran od sveta, to pa je pomembno tudi za nas. Umik od ekranov, norenja, tempa, vrveža, da smo lahko bliže sebi, drugemu in Bogu. Šele tako imamo priložnost, da lahko doživimo še kaj globljega. Toda tega vsekakor ne moremo zadržati ali zamrzniti. Lahko pa tudi živimo iz močnih izkustev, saj nas lahko tolažijo, krepijo in bodrijo v teži ali pa sivini vsakdanjika. Od njih pa je treba stopiti naprej na pot in to izkustvo prinašati in prenašati v vsakdanje življenje, ki je lahko zaradi njega polnejše, bogatejše in globlje.
Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu, ve, da je to res. Toda žal niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi pomeni izgubiti. Vsak človek ima eno izmed dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali obilja. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja, menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin, pa naj gre za denar, priložnosti ali kaj drugega. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov, zato si prizadevajo, da bi dobili svojega, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zavarovati in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilja pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi bojujejo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo obilja ta, da bodo pač spekli drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; prepričani so, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo, saj ga lahko vedno še kaj zaslužijo. Vedo, da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse, kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo, v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci, ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo tisto malo, kar imamo, in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to, kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obiljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če združimo moči, če velikodušno dajemo, bomo tako ali drugače dobili veliko več, kot smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Gojimo miselnost obilja. Bodimo dajalci, ne jemalci; sodelujmo, ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli tisto, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”
Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu, ve, da je to res. Toda žal niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi pomeni izgubiti. Vsak človek ima eno izmed dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali obilja. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja, menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin, pa naj gre za denar, priložnosti ali kaj drugega. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov, zato si prizadevajo, da bi dobili svojega, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zavarovati in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilja pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi bojujejo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo obilja ta, da bodo pač spekli drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; prepričani so, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo, saj ga lahko vedno še kaj zaslužijo. Vedo, da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse, kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo, v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci, ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo tisto malo, kar imamo, in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to, kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obiljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če združimo moči, če velikodušno dajemo, bomo tako ali drugače dobili veliko več, kot smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Gojimo miselnost obilja. Bodimo dajalci, ne jemalci; sodelujmo, ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli tisto, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”
Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri tem pa stoja pomeni izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, toda vselej v rahlem pozibavanju oziroma enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu pomeni vrtenje dervišev. Pri tem gre za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključen element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha sta namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Ne nazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oziroma poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – čeprav subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.
Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri tem pa stoja pomeni izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, toda vselej v rahlem pozibavanju oziroma enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu pomeni vrtenje dervišev. Pri tem gre za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključen element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha sta namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Ne nazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oziroma poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – čeprav subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.
Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t. i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli«, mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost. Izraz se je v Evropi uveljavil na podlagi zapisa Plinija Starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vse dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini razvilo iz reka cum grano salis. Ali kot je po Prešernu v svojem slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat’ zna.«
Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t. i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli«, mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost. Izraz se je v Evropi uveljavil na podlagi zapisa Plinija Starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vse dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini razvilo iz reka cum grano salis. Ali kot je po Prešernu v svojem slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat’ zna.«
Kot razumna bitja vsi skrbimo za svoje zdravje. Ne le telesno, ampak tudi duševno in duhovno. Kajti brez celostnega zdravja smo bolni. Lahko smo sicer pri močeh, toda duša in duh nas izdajata, ko nista v ravnovesju, ko sta nevarno obtežena in nas vlečeta k tlom. Ni mogoče, da v takem stanju zaživimo kot ljudje. Polnokrvno, po Božjem načrtu, brez omejitev. Dokler se izčrpavamo v skrbi za zdravo telo, zanemarjamo pa zdravje duše in duha, nimamo od tega ne večje ne trajnejše koristi. V trenutku, ko zbolimo, namreč nimamo opore v čisti duši, ki bi nas tolažila, ne v Božji bližini, ki bi nas pomirjala. Prepuščeni smo sami sebi, volji telesa, ki je zbolelo in hoče ozdraveti. Nastavljamo uho in bi radi čuli, kaj nam sporoča. Se bo kri očistila prostih radikalov? Ali bo mogoče zatreti patogene v dihalih? Ali bo sečna kislina upadla in vrnila zdravje prizadetim sklepom, tkivom? Upamo, vendar jasnega odgovora ni. Pomagamo si z zdravili in zdravniškimi nasveti. Dovoljujemo, da nam kirurgi odvzamejo škodljive tvorbe, ko so nastale – ali da nam po prometni nesreči poravnajo zlomljene kosti. A temeljna dilema ostaja: nikoli ne bo mogoče naročiti zdravega telesa. Pa tudi ko ga imamo, ni zagotovila, da ga lahko obdržimo, čeprav bi se še tako trudili. Če se zavedamo te resnice, je odločitev, kaj je treba storiti, jasna. Zdravje duše in duha je nad zdravjem telesa, tudi ko bi odgovorno skrbeli zanj. Kajti duhovno življenje, vsajeno v plemenito dušo, prinaša človeku Božja spoznanja. Podeljuje notranji mir in nas pripravlja na stanje, ki ga bomo deležni, ko zemeljskega telesa ne bo več, poveličano pa šele nastaja.
Kot razumna bitja vsi skrbimo za svoje zdravje. Ne le telesno, ampak tudi duševno in duhovno. Kajti brez celostnega zdravja smo bolni. Lahko smo sicer pri močeh, toda duša in duh nas izdajata, ko nista v ravnovesju, ko sta nevarno obtežena in nas vlečeta k tlom. Ni mogoče, da v takem stanju zaživimo kot ljudje. Polnokrvno, po Božjem načrtu, brez omejitev. Dokler se izčrpavamo v skrbi za zdravo telo, zanemarjamo pa zdravje duše in duha, nimamo od tega ne večje ne trajnejše koristi. V trenutku, ko zbolimo, namreč nimamo opore v čisti duši, ki bi nas tolažila, ne v Božji bližini, ki bi nas pomirjala. Prepuščeni smo sami sebi, volji telesa, ki je zbolelo in hoče ozdraveti. Nastavljamo uho in bi radi čuli, kaj nam sporoča. Se bo kri očistila prostih radikalov? Ali bo mogoče zatreti patogene v dihalih? Ali bo sečna kislina upadla in vrnila zdravje prizadetim sklepom, tkivom? Upamo, vendar jasnega odgovora ni. Pomagamo si z zdravili in zdravniškimi nasveti. Dovoljujemo, da nam kirurgi odvzamejo škodljive tvorbe, ko so nastale – ali da nam po prometni nesreči poravnajo zlomljene kosti. A temeljna dilema ostaja: nikoli ne bo mogoče naročiti zdravega telesa. Pa tudi ko ga imamo, ni zagotovila, da ga lahko obdržimo, čeprav bi se še tako trudili. Če se zavedamo te resnice, je odločitev, kaj je treba storiti, jasna. Zdravje duše in duha je nad zdravjem telesa, tudi ko bi odgovorno skrbeli zanj. Kajti duhovno življenje, vsajeno v plemenito dušo, prinaša človeku Božja spoznanja. Podeljuje notranji mir in nas pripravlja na stanje, ki ga bomo deležni, ko zemeljskega telesa ne bo več, poveličano pa šele nastaja.
Nekdo mi je pripovedoval: "Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, česar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno." Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne, ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
Nekdo mi je pripovedoval: "Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, česar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno." Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne, ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konj bojim. Poslušnejši in pohlevnejši so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doletita hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale.
Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konj bojim. Poslušnejši in pohlevnejši so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doletita hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale.
K očetu sta prišla sin in hči, najstnika s prošnjo, da ju pusti v kino. Oče je prebral precej o predvajanem filmu in je vedel, da je v njem nekaj neprimernih prizorov, ki zavajajo v slabo, zato je imel pomisleke. Najstnika sta začela očeta prepričevati: »Oče, pa saj gre samo za zabavo. Tudi če je v filmu nekaj neprimernih prizorov, je film vseeno dober. V njem je tudi nekaj izjemnih prizorov in kakšne zvočne efekte ima! Najini prijatelji so bili navdušeni.« Toda oče se ni vdal. Otroka sta bila razočarana in nista mogla razumeti očetove odločitve. Istega večera je oče presenetil otroka in spekel pecivo. Dejal je, da ga je pripravil po posebnem družinskem receptu in mu dodal še posebno sestavino. Seveda je otroka zanimalo, katera je ta sestavina. Oče je odgovoril, da je pecivu dodal malo, ampak zares čisto malo gnoja. Otroka kar nista mogla verjeti. Toda oče jima je zatrjeval, da je gnoja resnično malo in da so vse druge sestavine odlične ter da mu je pecivo tudi sicer odlično uspelo. A kljub tem zagotovilom otrok ni mogel prepričati, da bi pecivo vsaj pokusila. »Saj je samo ena majhna stvar narobe, zakaj ne pokusita?« A najstnika se nista dala. Nato jima je razložil, zakaj ju ni pustil v kino. Film, ki sta si ga želela ogledati, je nekaj takega kot njegovo pecivo: je dobro, toda nekaj slabega, ki je v njem, je lahko škodljivo. (Vodi me, dobrotni Duh, 29.) Zgodba odpira vprašanje našega odnosa do zla, zlasti vprašanje, koliko lahko slabemu pustimo v svoje življenje. Sv. Pavel je tukaj odločen: »Ne dajajte prostora hudiču,« (Ef 4,27). Če slabemu začnemo dajati prostor, nas bo to uničilo. Jezusov boj s skušnjavami v današnjem evangeliju je jasen. Skušnjavcu se upre na samem začetku in ga odločno zavrne. Skušnjavec nas hoče prepričati o dveh stvareh: Enkrat poskusiti slabo ne pomeni nič. Pa ni tako. Ko poskusimo narediti slabo, se nanj kmalu navadimo in grešimo. Zato je bil oče tako odločen in otrokom ni dovolil gledanje filma, v katerem je bilo slabo sporočilo, ker je vedel, da je stik s slabim tvegan. Zlasti za neizkušenega mladega človeka. Kako premagati skušnjave? Ohranimo čiste in neomadeževane svoje misli. Zapomnimo si: naša dejanja bodo vedno sledila našim mislim. Kar gledamo, poslušamo ali beremo, bo ostalo v nas. Če gledamo slabe stvari in mislimo, da bodo naše misli ostale čiste, se motimo. Če gledamo televizijske programe ali obiskujemo spletne strani, ki vsebujejo veliko negativnega, ne moremo pričakovati, da bodo naše misli neomadeževane. Če bomo dlje časa počeli nepoštene stvari, se bomo nanje navadili.
K očetu sta prišla sin in hči, najstnika s prošnjo, da ju pusti v kino. Oče je prebral precej o predvajanem filmu in je vedel, da je v njem nekaj neprimernih prizorov, ki zavajajo v slabo, zato je imel pomisleke. Najstnika sta začela očeta prepričevati: »Oče, pa saj gre samo za zabavo. Tudi če je v filmu nekaj neprimernih prizorov, je film vseeno dober. V njem je tudi nekaj izjemnih prizorov in kakšne zvočne efekte ima! Najini prijatelji so bili navdušeni.« Toda oče se ni vdal. Otroka sta bila razočarana in nista mogla razumeti očetove odločitve. Istega večera je oče presenetil otroka in spekel pecivo. Dejal je, da ga je pripravil po posebnem družinskem receptu in mu dodal še posebno sestavino. Seveda je otroka zanimalo, katera je ta sestavina. Oče je odgovoril, da je pecivu dodal malo, ampak zares čisto malo gnoja. Otroka kar nista mogla verjeti. Toda oče jima je zatrjeval, da je gnoja resnično malo in da so vse druge sestavine odlične ter da mu je pecivo tudi sicer odlično uspelo. A kljub tem zagotovilom otrok ni mogel prepričati, da bi pecivo vsaj pokusila. »Saj je samo ena majhna stvar narobe, zakaj ne pokusita?« A najstnika se nista dala. Nato jima je razložil, zakaj ju ni pustil v kino. Film, ki sta si ga želela ogledati, je nekaj takega kot njegovo pecivo: je dobro, toda nekaj slabega, ki je v njem, je lahko škodljivo. (Vodi me, dobrotni Duh, 29.) Zgodba odpira vprašanje našega odnosa do zla, zlasti vprašanje, koliko lahko slabemu pustimo v svoje življenje. Sv. Pavel je tukaj odločen: »Ne dajajte prostora hudiču,« (Ef 4,27). Če slabemu začnemo dajati prostor, nas bo to uničilo. Jezusov boj s skušnjavami v današnjem evangeliju je jasen. Skušnjavcu se upre na samem začetku in ga odločno zavrne. Skušnjavec nas hoče prepričati o dveh stvareh: Enkrat poskusiti slabo ne pomeni nič. Pa ni tako. Ko poskusimo narediti slabo, se nanj kmalu navadimo in grešimo. Zato je bil oče tako odločen in otrokom ni dovolil gledanje filma, v katerem je bilo slabo sporočilo, ker je vedel, da je stik s slabim tvegan. Zlasti za neizkušenega mladega človeka. Kako premagati skušnjave? Ohranimo čiste in neomadeževane svoje misli. Zapomnimo si: naša dejanja bodo vedno sledila našim mislim. Kar gledamo, poslušamo ali beremo, bo ostalo v nas. Če gledamo slabe stvari in mislimo, da bodo naše misli ostale čiste, se motimo. Če gledamo televizijske programe ali obiskujemo spletne strani, ki vsebujejo veliko negativnega, ne moremo pričakovati, da bodo naše misli neomadeževane. Če bomo dlje časa počeli nepoštene stvari, se bomo nanje navadili.
Slavistka in teologinja dr. Fanika Vrečko iz Maribora v Duhovni misli tega jutra opisuje srečo predvsem kot vzajemno razmerje med zdravjem, notranjim mirom in ljubeznijo.
Slavistka in teologinja dr. Fanika Vrečko iz Maribora v Duhovni misli tega jutra opisuje srečo predvsem kot vzajemno razmerje med zdravjem, notranjim mirom in ljubeznijo.
Dvoje poti, tak naslov je dan psalmu 1 v knjigi psalm v Svetem pismu. Zato Vas ob vstopanju na pot današnjega dne povabim k skupnemu razmišljanju o poti. A ne samo o poti, po kateri hodimo, ampak tudi o poti v prenesenem pomenu, poti mojega življenja, poti včerajšnjega in današnjega dne, poti mojega upanja, veselja, ljubezni, poklicni poti in še bi lahko našteval. Že s tem naštevanjem smo lahko zaslutili, da je beseda pot središče za naš vsakdan. V svoji avtobiografiji Pot je slovenski alpinist Nejc Zaplotnik zapisal te misli: »Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kot na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede. Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji, in sam na svoji večni poti.« Vsak dan znova in znova stopamo na pot našega življenja, kdaj imamo občutek, da smo sredi gneče, velikokrat smo tudi sami, a na njo stopamo s svojimi željami, upanji, hrepenenji in tudi kdaj s strahom in spoštovanjem pred kakim razpotjem. Ko vstopam na pot današnjega dne, današnjih 86400 sekund naj v naših mislih odmevajo besede psalmista v psalmu 1: »Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ki ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje sad ob svojem času in mu listje ne ovene; kar koli dela, dobro uspeva.« Naj nas na poti skozi današnji dan spremlja Božji blagoslov, da kar koli bomo delali, da bo dobro uspelo, ali kot je zapisal tudi Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Dvoje poti, tak naslov je dan psalmu 1 v knjigi psalm v Svetem pismu. Zato Vas ob vstopanju na pot današnjega dne povabim k skupnemu razmišljanju o poti. A ne samo o poti, po kateri hodimo, ampak tudi o poti v prenesenem pomenu, poti mojega življenja, poti včerajšnjega in današnjega dne, poti mojega upanja, veselja, ljubezni, poklicni poti in še bi lahko našteval. Že s tem naštevanjem smo lahko zaslutili, da je beseda pot središče za naš vsakdan. V svoji avtobiografiji Pot je slovenski alpinist Nejc Zaplotnik zapisal te misli: »Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kot na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede. Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji, in sam na svoji večni poti.« Vsak dan znova in znova stopamo na pot našega življenja, kdaj imamo občutek, da smo sredi gneče, velikokrat smo tudi sami, a na njo stopamo s svojimi željami, upanji, hrepenenji in tudi kdaj s strahom in spoštovanjem pred kakim razpotjem. Ko vstopam na pot današnjega dne, današnjih 86400 sekund naj v naših mislih odmevajo besede psalmista v psalmu 1: »Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ki ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje sad ob svojem času in mu listje ne ovene; kar koli dela, dobro uspeva.« Naj nas na poti skozi današnji dan spremlja Božji blagoslov, da kar koli bomo delali, da bo dobro uspelo, ali kot je zapisal tudi Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, pribežališče in zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govoru. Molčati pomeni govoriti navznoter. Molčanje je preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In kakor je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. Kakor je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinozno izteka v polnost molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk simbolizira štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, zaustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, »molk srca« pomeni transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in svoj notranji glas, ki govori z molkom. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In ali obstaja primernejši čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, pribežališče in zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govoru. Molčati pomeni govoriti navznoter. Molčanje je preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In kakor je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. Kakor je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinozno izteka v polnost molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk simbolizira štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, zaustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, »molk srca« pomeni transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in svoj notranji glas, ki govori z molkom. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In ali obstaja primernejši čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Za nami je pust – čas, ko smo preganjali zimo in »klicali« pomlad. Z današnjim dnem, na pepelnično sredo, stopamo v sveti postni čas, ki je čas priprave na velikonočne praznike. Za kristjana je pepeljenje zunanje znamenje začetka postnega časa, začetka spokornosti, bolj poglobljene molitve in spreobrnjenja pred veliko nočjo. Pri obredu duhovnik ali diakon posipa vernike s pepelom v znamenje kesanja in minljivosti. Pri tem dejanju gre za spomin na minljivost. Vsi vemo, da bomo umrli, a s tem dejanjem to ozavestimo. Kajti ko se človek postavi na prag svojega konca, vidi stvari drugače. Izgovorjene besede – »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« (1 Mz 3,19) – nas opominjajo, da je naše življenje na zemlji prehodno. Današnji dan je tudi klic k spreobrnjenju. Besede, ki jih duhovnik izgovori ob pepeljenju – »Spreobrni se in veruj evangeliju« – so povabilo k duhovni prenovi in poglobitvi vere. Pepel je v Svetem pismu pogosto znak spokornosti, zato vernike spodbuja k spreobrnjenju. Pepel dobimo s sežiganjem blagoslovljenih oljčnih vej iz prejšnje cvetne nedelje, ki simbolizira prehod od veselja do kesanja ter povabilo k resnični notranji prenovi. Nadškof Stanislav Zore je v letošnjem pismu na začetku postnega časa zapisal, da je cilj našega postnega časa vstati s Kristusom. Pomembno je pravo izhodišče. Posipanje s pepelom ni ostanek preteklega, preveč z grehom in padcem zaznamovanega gledanja na človeka. Ne, posipanje s pepelom je opomin za vernega človeka, da se življenje brez Boga ne izide. Ostaneta le prah in pepel. Današnji dan nam želi pomagati pri postavljanju stvari na pravo mesto. Postaviti pravi odnos do hrane, do materialnih stvari, pa tudi do drugih in do Boga. V jeziku tega sveta bi lahko rekli, da je to čas inventure, ko poskušamo črtati vse tisto, kar nas obremenjuje in teži, da bi še bolj zaživeli vse svoje odnose. Ameriški trapist, mistik, pisatelj in pesnik Thomas Merton (1915–1968) je zapisal: »Resnična molitev in post nista to, da se odrečemo hrani in pijači, ampak da se odpovemo našim iluzijam in lažnim predstavam. Pravi post pomeni očiščenje uma, srca in volje, da bi lahko videli resnico in dosegli resnično svobodo.« To nas opominja, da post ni le telesna odpoved, ampak predvsem duhovno očiščenje in iskanje resnice v sebi. Izkoristimo današnji dan, okrepimo vse tisto, kar je dobro in plemenito.
Za nami je pust – čas, ko smo preganjali zimo in »klicali« pomlad. Z današnjim dnem, na pepelnično sredo, stopamo v sveti postni čas, ki je čas priprave na velikonočne praznike. Za kristjana je pepeljenje zunanje znamenje začetka postnega časa, začetka spokornosti, bolj poglobljene molitve in spreobrnjenja pred veliko nočjo. Pri obredu duhovnik ali diakon posipa vernike s pepelom v znamenje kesanja in minljivosti. Pri tem dejanju gre za spomin na minljivost. Vsi vemo, da bomo umrli, a s tem dejanjem to ozavestimo. Kajti ko se človek postavi na prag svojega konca, vidi stvari drugače. Izgovorjene besede – »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« (1 Mz 3,19) – nas opominjajo, da je naše življenje na zemlji prehodno. Današnji dan je tudi klic k spreobrnjenju. Besede, ki jih duhovnik izgovori ob pepeljenju – »Spreobrni se in veruj evangeliju« – so povabilo k duhovni prenovi in poglobitvi vere. Pepel je v Svetem pismu pogosto znak spokornosti, zato vernike spodbuja k spreobrnjenju. Pepel dobimo s sežiganjem blagoslovljenih oljčnih vej iz prejšnje cvetne nedelje, ki simbolizira prehod od veselja do kesanja ter povabilo k resnični notranji prenovi. Nadškof Stanislav Zore je v letošnjem pismu na začetku postnega časa zapisal, da je cilj našega postnega časa vstati s Kristusom. Pomembno je pravo izhodišče. Posipanje s pepelom ni ostanek preteklega, preveč z grehom in padcem zaznamovanega gledanja na človeka. Ne, posipanje s pepelom je opomin za vernega človeka, da se življenje brez Boga ne izide. Ostaneta le prah in pepel. Današnji dan nam želi pomagati pri postavljanju stvari na pravo mesto. Postaviti pravi odnos do hrane, do materialnih stvari, pa tudi do drugih in do Boga. V jeziku tega sveta bi lahko rekli, da je to čas inventure, ko poskušamo črtati vse tisto, kar nas obremenjuje in teži, da bi še bolj zaživeli vse svoje odnose. Ameriški trapist, mistik, pisatelj in pesnik Thomas Merton (1915–1968) je zapisal: »Resnična molitev in post nista to, da se odrečemo hrani in pijači, ampak da se odpovemo našim iluzijam in lažnim predstavam. Pravi post pomeni očiščenje uma, srca in volje, da bi lahko videli resnico in dosegli resnično svobodo.« To nas opominja, da post ni le telesna odpoved, ampak predvsem duhovno očiščenje in iskanje resnice v sebi. Izkoristimo današnji dan, okrepimo vse tisto, kar je dobro in plemenito.
Če bi človeku pri dvajsetih letih vnaprej povedali, kaj vse bo v svojem življenju doživel, bi v večini primerov preprosto rekel, da je to nemogoče. Da česa takega nikoli ni sposoben prenesti. Potem pa, glej, prihajajo stvari, nenačrtovane, čisto drugačne, kot bi jih sam lahko načrtoval. In človek zmore. Sam sebe preseneča. Tega od sebe ne bi nikoli pričakoval. Vsak lahko pobrska po svojem življenju in ugotovi kaj podobnega. Verjetno je to del našega človeškega dozorevanja, zelo pomemben del. To pomeni, da gremo naprej, da ne obstanemo na neki točki in se ne premaknemo več. Prav do zadnjega trenutka gremo naprej in morda bomo najbolj presenetili sebe prav v tistih zadnjih trenutkih življenja. Kdo ve? Poslušala sem gospo, ki zelo slabo vidi. Iz leta v leto slabše. Ko je še hodila v službo, je pogosto razmišljala: »Če bi normalno videla, bi se lotila tega in onega, bi naredila to in to …« Sanjarila je o nečem, česar ni bilo. Kaj vse bi bilo, če bi bilo. Vsi poznamo takšna razmišljanja: kaj bi bilo, če bi imeli drugačne možnosti, če bi bili zdravi, če bi imeli dovolj denarja, če bi nam bili ljudje okrog bolj naklonjeni in še in še. Zdaj, ko se je zaradi vida upokojila, pa je njeno razmišljanje drugačno, veliko bolj skromno: »Da bi vsaj še toliko videla kot sedaj, pa bo šlo.« Ob takšnem razmišljanju se počuti bolj zadovoljno kot pred leti. Za premik v tem razmišljanju pa je potrebovala čas, kar nekaj let. Ni prišlo kar samo od sebe. Ta premik se je moral zgoditi v njej sami. Nihče ni mogel namesto nje narediti tega koraka. Drugi so jo lahko samo spremljali od daleč. Prav je, da se o vsem tem pogovarjamo, da si takšne stvari povemo. S tem si med seboj pomagamo delati takšne premike v sebi. Kako čisto drugače živim, če rečem: »Bog bodi zahvaljen, da lahko še malo hodim«, kot pa če bi se ves čas samo jezila, da ne zmorem več, da ne zmorem toliko kot drugi. Na ta ali oni način se to tiče vsakega od nas, saj ne gre vedno samo za zdravje, ampak še za marsikaj drugega.
Če bi človeku pri dvajsetih letih vnaprej povedali, kaj vse bo v svojem življenju doživel, bi v večini primerov preprosto rekel, da je to nemogoče. Da česa takega nikoli ni sposoben prenesti. Potem pa, glej, prihajajo stvari, nenačrtovane, čisto drugačne, kot bi jih sam lahko načrtoval. In človek zmore. Sam sebe preseneča. Tega od sebe ne bi nikoli pričakoval. Vsak lahko pobrska po svojem življenju in ugotovi kaj podobnega. Verjetno je to del našega človeškega dozorevanja, zelo pomemben del. To pomeni, da gremo naprej, da ne obstanemo na neki točki in se ne premaknemo več. Prav do zadnjega trenutka gremo naprej in morda bomo najbolj presenetili sebe prav v tistih zadnjih trenutkih življenja. Kdo ve? Poslušala sem gospo, ki zelo slabo vidi. Iz leta v leto slabše. Ko je še hodila v službo, je pogosto razmišljala: »Če bi normalno videla, bi se lotila tega in onega, bi naredila to in to …« Sanjarila je o nečem, česar ni bilo. Kaj vse bi bilo, če bi bilo. Vsi poznamo takšna razmišljanja: kaj bi bilo, če bi imeli drugačne možnosti, če bi bili zdravi, če bi imeli dovolj denarja, če bi nam bili ljudje okrog bolj naklonjeni in še in še. Zdaj, ko se je zaradi vida upokojila, pa je njeno razmišljanje drugačno, veliko bolj skromno: »Da bi vsaj še toliko videla kot sedaj, pa bo šlo.« Ob takšnem razmišljanju se počuti bolj zadovoljno kot pred leti. Za premik v tem razmišljanju pa je potrebovala čas, kar nekaj let. Ni prišlo kar samo od sebe. Ta premik se je moral zgoditi v njej sami. Nihče ni mogel namesto nje narediti tega koraka. Drugi so jo lahko samo spremljali od daleč. Prav je, da se o vsem tem pogovarjamo, da si takšne stvari povemo. S tem si med seboj pomagamo delati takšne premike v sebi. Kako čisto drugače živim, če rečem: »Bog bodi zahvaljen, da lahko še malo hodim«, kot pa če bi se ves čas samo jezila, da ne zmorem več, da ne zmorem toliko kot drugi. Na ta ali oni način se to tiče vsakega od nas, saj ne gre vedno samo za zdravje, ampak še za marsikaj drugega.
Mar si kdo želi biti od kogar koli odvisen? Že kobacaj hoče biti svoboden. Obenem vsak tišči v kaj, kar mu lahko omaje presojo. Po malem smo kar vsi odvisniki. Da bi kdo ukazoval, tega ne prenašamo radi; hkrati je pa srk močne jutranje kave lahko mogočen gospodar. V mišjo luknjo pred tečnim šefom, če mu tajnica z njo ni postregla takoj. Štrena navezav na razne opornike, ki nas pehajo v odvisnost od njih, je zavozlana v različne zanke. Staro svarilo se je glasilo: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. A sem bila poučena, da ni kulturno govoriti o pijancih in pijanosti, ampak le o alkoholikih in alkoholizmu. Ugotavljam tudi odvisnost od pojmov. Ukazuje nam vreme. Še meteorologi zadnje čase omenijo, kdaj utegnemo biti pod njegovim slabim vplivom. Sitni, kolikor se na to spoznam iz svoje prakse, in naveličani. A velja tudi obrnjeno, sicer se ne bi razvilo reklo »cigan se smeje, kadar dežuje«. Ve, da bo za dežjem spet obilje sonca. Takale ciganska modrost je zdrava življenjska šola in pelje v optimizem. Kar bi se reklo: ne podlegati odvisnosti; najmanj pa taki, ki škoduje telesu in duhu. A zakaj je tako, da ista navada/razvada nekomu škoduje, drugemu pa celo koristi? Končno pa: Svaka svjetlost, svaka radost ima svoju drugu stranu; svaki smjeh in svaka mladost svoju bol in ljutu ranu ; kakor meni Gustav Krklec. - Vsaka radost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. – In ob tem pomislim na številne mlade in manj mlade, katerih izpraznjene igle srečujem na sprehajalni stezi skozi ostanek nekdanjega gozda. Premišljam, koga bi bilo manj prijetno srečati: medveda ali narkomana. Prve ščitijo lovci, glede drugih nam je daleč premalo mar. Kako tudi, ko pa smo vsi s čim zasvojeni; najmanj še z vero, pred časom tako razvpitim »opijem za ljudstvo.« Ni časa. Lovimo trenutke, odvisni smo od njih. Potrebujemo jih za čas, da begamo od ene naglice v drugo. E-pripomočki so nam ga prefrigano ukradli. Izmaknili so nam živega človeka in nas opijatili zase. Koliko moči nam ostaja, da se zavestno odločimo za DA ali za NE?
Mar si kdo želi biti od kogar koli odvisen? Že kobacaj hoče biti svoboden. Obenem vsak tišči v kaj, kar mu lahko omaje presojo. Po malem smo kar vsi odvisniki. Da bi kdo ukazoval, tega ne prenašamo radi; hkrati je pa srk močne jutranje kave lahko mogočen gospodar. V mišjo luknjo pred tečnim šefom, če mu tajnica z njo ni postregla takoj. Štrena navezav na razne opornike, ki nas pehajo v odvisnost od njih, je zavozlana v različne zanke. Staro svarilo se je glasilo: Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne. A sem bila poučena, da ni kulturno govoriti o pijancih in pijanosti, ampak le o alkoholikih in alkoholizmu. Ugotavljam tudi odvisnost od pojmov. Ukazuje nam vreme. Še meteorologi zadnje čase omenijo, kdaj utegnemo biti pod njegovim slabim vplivom. Sitni, kolikor se na to spoznam iz svoje prakse, in naveličani. A velja tudi obrnjeno, sicer se ne bi razvilo reklo »cigan se smeje, kadar dežuje«. Ve, da bo za dežjem spet obilje sonca. Takale ciganska modrost je zdrava življenjska šola in pelje v optimizem. Kar bi se reklo: ne podlegati odvisnosti; najmanj pa taki, ki škoduje telesu in duhu. A zakaj je tako, da ista navada/razvada nekomu škoduje, drugemu pa celo koristi? Končno pa: Svaka svjetlost, svaka radost ima svoju drugu stranu; svaki smjeh in svaka mladost svoju bol in ljutu ranu ; kakor meni Gustav Krklec. - Vsaka radost in svetloba je na dve plati razklana; dana smehu je tesnoba in mladosti bridka rana. – In ob tem pomislim na številne mlade in manj mlade, katerih izpraznjene igle srečujem na sprehajalni stezi skozi ostanek nekdanjega gozda. Premišljam, koga bi bilo manj prijetno srečati: medveda ali narkomana. Prve ščitijo lovci, glede drugih nam je daleč premalo mar. Kako tudi, ko pa smo vsi s čim zasvojeni; najmanj še z vero, pred časom tako razvpitim »opijem za ljudstvo.« Ni časa. Lovimo trenutke, odvisni smo od njih. Potrebujemo jih za čas, da begamo od ene naglice v drugo. E-pripomočki so nam ga prefrigano ukradli. Izmaknili so nam živega človeka in nas opijatili zase. Koliko moči nam ostaja, da se zavestno odločimo za DA ali za NE?
Bolj kot naše slabosti nas vznemirjajo napake drugih. Če zavračanja bližnjih ne ustavimo in si ne priznamo, da smo tudi sami nepopolni, začne naš mrki pogled na ravnanje drugih preraščati v jezo. In če tudi tej ne postavimo meje, se začne verbalno nasilje, pri marsikom tudi fizično. Ker se je Jezus zavedal, da se lahko celo na videz nenevarno ironiziranje drugih sprevrže v sovraštvo, je svojim učencem izrekel ostro svarilo: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« Zelo dobro mnenje o sebi je imel, na primer, Maximilien Robespierre (1758–1794), eden ključnih mož francoske revolucije. Popolnoma se je raznežil nad svojo dobroto, ko se je pred zbrano množico zavzemal za socialno državo in neposredno demokracijo, splošno volilno pravico ter odpravo suženjstva in smrtne kazni. V svoji navidezni miroljubnosti je nasprotoval vojni s Habsburško monarhijo. Ker je branil človekove pravice, so revni in zatirani videli v njem svojega zaveznika. Robespierre, ki se je imel za človekoljuba, pa ni bil pozoren na temo v svoji duši, bruna v svojem očesu ni opazil, temveč so ga neskončno motile le iveri v očeh drugih; ne da bi se prav zavedal, je postal zagovornik terorja. Pri obrambi vrednot revolucije in republike ni dopuščal usmiljenja. Zahteval je puritansko čistost državljanov glede njihovega odnosa do dosežkov revolucije. Njegovi dekreti so leta 1794 zahtevali usmrtitev že na podlagi sumov, da ima kdo kakršno koli kritično mnenje o republiki. Zaradi bruna v svojem očesu in nenasitne krvoločnosti si ni delal slabe vesti, a zaradi iveri, ki jo je opazil v očesu sodržavljana, je ukazal ubijanje. Člani Konventa so se zbali za svojo usodo, zato so ga hoteli aretirati, a jih je prehitel s samomorom, ki pa se mu ni ponesrečil. Naslednji dan so ga prijeli in ga na Trgu revolucije usmrtili z giljotino. Robespierre je začel z utopičnimi idejami Jeana - Jacquesa Rousseauja (1712–1778) in končal z nasiljem. Tisti, ki so bili zaslepljeni z njegovo pravičniško retoriko, so se pozneje naslajali ob pogledu na giljotino, ki je ustavila njegovo blaznost. Parižanom iz obdobja francoske revolucije in vsakemu izmed nas je namenjena Jezusova beseda: »Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa, potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.« Dandanes se javni govor zaostruje. Ljudje so jezni, a ne na svoje sebično iskanje udobja, ampak na vse okoli sebe, ker ne ustrezajo idealom, ki si jih rišejo v svoji glavi. Tem bi takoj izdrli bruno iz očesa. Če naj prav ocenjujemo razmere v družbi, moramo najprej stopiti pred Vsemogočnega in ga ponižno vprašati, kako nas vidi on.
Bolj kot naše slabosti nas vznemirjajo napake drugih. Če zavračanja bližnjih ne ustavimo in si ne priznamo, da smo tudi sami nepopolni, začne naš mrki pogled na ravnanje drugih preraščati v jezo. In če tudi tej ne postavimo meje, se začne verbalno nasilje, pri marsikom tudi fizično. Ker se je Jezus zavedal, da se lahko celo na videz nenevarno ironiziranje drugih sprevrže v sovraštvo, je svojim učencem izrekel ostro svarilo: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« Zelo dobro mnenje o sebi je imel, na primer, Maximilien Robespierre (1758–1794), eden ključnih mož francoske revolucije. Popolnoma se je raznežil nad svojo dobroto, ko se je pred zbrano množico zavzemal za socialno državo in neposredno demokracijo, splošno volilno pravico ter odpravo suženjstva in smrtne kazni. V svoji navidezni miroljubnosti je nasprotoval vojni s Habsburško monarhijo. Ker je branil človekove pravice, so revni in zatirani videli v njem svojega zaveznika. Robespierre, ki se je imel za človekoljuba, pa ni bil pozoren na temo v svoji duši, bruna v svojem očesu ni opazil, temveč so ga neskončno motile le iveri v očeh drugih; ne da bi se prav zavedal, je postal zagovornik terorja. Pri obrambi vrednot revolucije in republike ni dopuščal usmiljenja. Zahteval je puritansko čistost državljanov glede njihovega odnosa do dosežkov revolucije. Njegovi dekreti so leta 1794 zahtevali usmrtitev že na podlagi sumov, da ima kdo kakršno koli kritično mnenje o republiki. Zaradi bruna v svojem očesu in nenasitne krvoločnosti si ni delal slabe vesti, a zaradi iveri, ki jo je opazil v očesu sodržavljana, je ukazal ubijanje. Člani Konventa so se zbali za svojo usodo, zato so ga hoteli aretirati, a jih je prehitel s samomorom, ki pa se mu ni ponesrečil. Naslednji dan so ga prijeli in ga na Trgu revolucije usmrtili z giljotino. Robespierre je začel z utopičnimi idejami Jeana - Jacquesa Rousseauja (1712–1778) in končal z nasiljem. Tisti, ki so bili zaslepljeni z njegovo pravičniško retoriko, so se pozneje naslajali ob pogledu na giljotino, ki je ustavila njegovo blaznost. Parižanom iz obdobja francoske revolucije in vsakemu izmed nas je namenjena Jezusova beseda: »Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa, potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.« Dandanes se javni govor zaostruje. Ljudje so jezni, a ne na svoje sebično iskanje udobja, ampak na vse okoli sebe, ker ne ustrezajo idealom, ki si jih rišejo v svoji glavi. Tem bi takoj izdrli bruno iz očesa. Če naj prav ocenjujemo razmere v družbi, moramo najprej stopiti pred Vsemogočnega in ga ponižno vprašati, kako nas vidi on.
Več kot milijarda in pol muslimanov z veseljem in radostjo pričakuje prihod svetega meseca ramazana. Ramazan se letos začne 1. marca oziroma 1. ramazana leta 1446 po hidžri. Muslimani svoje versko leto štejejo po luni, tako da je za deset dni krajše od gregorijanskega koledarja. Verniki, ki se postijo 30 let, imajo možnost, da se postijo v vseh letnih časih. Z veseljem pričakujemo, da se prižgejo »kandilji«, posebne luči, ki bodo oznanile prihod svetega meseca. Želimo, da bi se te luči prižgale tudi v naših srcih, tako da bo post duhovno obogatil naša srca in duše. Ramazan je mesec posta in razodetja korana. Ramazan je deveti mesec hidžretskega koledarja. V njem je noč, ki se imenuje lejletul-kadr in o kateri je božji poslanec prerok Mohamed povedal, da je najboljša v letu. V tej noči se začelo oznanjanje korana. Kaj je post? Med zoro in sončnim zahodom se vzdržimo hrane, pijače, kajenja in drugih telesnih potreb. V človeški civilizaciji ima post dolgo tradicijo. Poznajo ga vse tri monoteistične religije. Mogoče se v islamu dojema strože, ker se od zore do sončnega zahoda ne sme ne jesti ne piti. Muslimani ob tem čutijo empatijo do vseh ljudi na svetu, ki nimajo hrane in vode. Tako lahko rečemo, da ima post poleg duhovne tudi socialno, družabno, družinsko ter zdravstveno vlogo. Postiti se morajo vsi telesno in duševno zdravi, svobodni in polnoletni muslimani in muslimanke. Post pomeni tretji steber islama in je odločitev, da nam je v naši veri nekaj predpisano in podarjeno. Zelo pomembna vloga posta je ob odrekanju hrani in pijači tudi odrekanje grdim besedam, mislim in dejanjem. Se pravi, ne samo da se naša telesa fizično izčrpajo, ampak se duhovno hranijo, to pa dušam vernikov prinese veselje in radost. Lahko bi rekli, da je post duhovna vaja, ki nas pripelje do premisleka o naši vlogi na tem svetu, našem odnosu do drugih ljudi, živali in seveda družbe v našem okolju. O postu rečemo, da je tudi šola, ki nas uči in nam pomaga, da postanemo boljši na vseh ravneh osebnosti. Mesec ramazan je priložnost medgeneracijskega srečanja in sodelovanja, skupnega branja korana, ki se imenuje mukabela, skupne večerje iftarja ter posebnega obreda, ki se opravlja v ramazanu, teravih-namaza. Pravimo, da naša skupnost živi 24 ur. Ko se družina in prijatelji zberejo za skupno večerjo iftar, začutimo posebno povezanost in ljubezen. Takrat vedno rečemo, da ima hrana boljši okus in da je tudi voda sladka. Vsakega ramazana imamo skupni moto, ki nas še bolj spodbuja pri opravljanju dobrih dejanj. Letos je moto ramazana to, da je »mesec dobrodelnosti in solidarnosti«. Ljudje danes ne potrebujejo le materialne pomoči, ampak predvsem, da jih nekdo posluša in da čutijo, da je tukaj zanje. Vsa dobra dejanja se v ramazanu dodatno seštevajo. Tako nas vse, kar storimo, duhovno obogati. Post ima tudi svoje zdravstvene prednosti. Prerok Mohamed je rekel: »Postite se in zdravi boste.« Post se konča z bajramom, ki traja tri dni in prinaša praznovanje, čestitke in obisk sorodnikov, prijateljev in sosedov. Vsem muslimanom in muslimankam v Republiki Sloveniji čestitam prihajajoče dneve meseca ramazana z željo, da bi se postili v dobrem zdravju in veselju. Ramazan mubarek olsun.
Več kot milijarda in pol muslimanov z veseljem in radostjo pričakuje prihod svetega meseca ramazana. Ramazan se letos začne 1. marca oziroma 1. ramazana leta 1446 po hidžri. Muslimani svoje versko leto štejejo po luni, tako da je za deset dni krajše od gregorijanskega koledarja. Verniki, ki se postijo 30 let, imajo možnost, da se postijo v vseh letnih časih. Z veseljem pričakujemo, da se prižgejo »kandilji«, posebne luči, ki bodo oznanile prihod svetega meseca. Želimo, da bi se te luči prižgale tudi v naših srcih, tako da bo post duhovno obogatil naša srca in duše. Ramazan je mesec posta in razodetja korana. Ramazan je deveti mesec hidžretskega koledarja. V njem je noč, ki se imenuje lejletul-kadr in o kateri je božji poslanec prerok Mohamed povedal, da je najboljša v letu. V tej noči se začelo oznanjanje korana. Kaj je post? Med zoro in sončnim zahodom se vzdržimo hrane, pijače, kajenja in drugih telesnih potreb. V človeški civilizaciji ima post dolgo tradicijo. Poznajo ga vse tri monoteistične religije. Mogoče se v islamu dojema strože, ker se od zore do sončnega zahoda ne sme ne jesti ne piti. Muslimani ob tem čutijo empatijo do vseh ljudi na svetu, ki nimajo hrane in vode. Tako lahko rečemo, da ima post poleg duhovne tudi socialno, družabno, družinsko ter zdravstveno vlogo. Postiti se morajo vsi telesno in duševno zdravi, svobodni in polnoletni muslimani in muslimanke. Post pomeni tretji steber islama in je odločitev, da nam je v naši veri nekaj predpisano in podarjeno. Zelo pomembna vloga posta je ob odrekanju hrani in pijači tudi odrekanje grdim besedam, mislim in dejanjem. Se pravi, ne samo da se naša telesa fizično izčrpajo, ampak se duhovno hranijo, to pa dušam vernikov prinese veselje in radost. Lahko bi rekli, da je post duhovna vaja, ki nas pripelje do premisleka o naši vlogi na tem svetu, našem odnosu do drugih ljudi, živali in seveda družbe v našem okolju. O postu rečemo, da je tudi šola, ki nas uči in nam pomaga, da postanemo boljši na vseh ravneh osebnosti. Mesec ramazan je priložnost medgeneracijskega srečanja in sodelovanja, skupnega branja korana, ki se imenuje mukabela, skupne večerje iftarja ter posebnega obreda, ki se opravlja v ramazanu, teravih-namaza. Pravimo, da naša skupnost živi 24 ur. Ko se družina in prijatelji zberejo za skupno večerjo iftar, začutimo posebno povezanost in ljubezen. Takrat vedno rečemo, da ima hrana boljši okus in da je tudi voda sladka. Vsakega ramazana imamo skupni moto, ki nas še bolj spodbuja pri opravljanju dobrih dejanj. Letos je moto ramazana to, da je »mesec dobrodelnosti in solidarnosti«. Ljudje danes ne potrebujejo le materialne pomoči, ampak predvsem, da jih nekdo posluša in da čutijo, da je tukaj zanje. Vsa dobra dejanja se v ramazanu dodatno seštevajo. Tako nas vse, kar storimo, duhovno obogati. Post ima tudi svoje zdravstvene prednosti. Prerok Mohamed je rekel: »Postite se in zdravi boste.« Post se konča z bajramom, ki traja tri dni in prinaša praznovanje, čestitke in obisk sorodnikov, prijateljev in sosedov. Vsem muslimanom in muslimankam v Republiki Sloveniji čestitam prihajajoče dneve meseca ramazana z željo, da bi se postili v dobrem zdravju in veselju. Ramazan mubarek olsun.
»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!
»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!
Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, pa če si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, pravzaprav bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, čeprav je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo nenehno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Kar koli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo prek časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.
Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, pa če si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, pravzaprav bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, čeprav je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo nenehno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Kar koli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo prek časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in ponovno ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in ponovno ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Spomnimo, da letos obhajamo 1700 let od nastanka nicejske veroizpovedi, ki so jo napisali leta 325, dopolnili leta 381 ter dokončno zapečatili leta 431. Končno jo poznamo kot nicejsko-carigrajsko veroizpoved. Ta izpoved se začne z besedo VERUJEM. To je prva beseda veroizpovedi. Beseda, ki izraža ne le intelektualno prepričanje, ampak temeljno zaupanje in predanost. Toda ali je vera danes še smiselna? Jo sploh še potrebujemo? Za razlago vesolja ne potrebujemo več 1Mz knjige, ker imamo znanost. Za obvladovanje vremena ne potrebujemo več molitve; imamo tehnologijo. Za preprečevanje zlorabe oblasti ne potrebujemo več prerokov, temveč imamo volitve. Za dosego blaginje ne potrebujemo več blagoslovov; imamo ekonomiste. Če zbolimo, ne gremo več k duhovniku, ampak k zdravniku. Če čutimo krivdo, ne potrebujemo več spovedi; lahko gremo k psihoterapevtu. Če smo depresivni, ne potrebujemo več Svetega pisma, ampak lahko vzamemo prozac. In če iščemo odrešitev, lahko gremo v nakupovalno središče, kjer lahko kupimo srečo po zelo ugodni ceni. Kdo torej potrebuje vero? Vera ostaja nepogrešljiva, tudi v času, ko znanost, tehnologija in napredek ponujajo odgovore na mnoge praktične potrebe in izzive človeštva. Znanost nam lahko pove, kako stvari delujejo, ne more pa odgovoriti na najgloblje vprašanje: zakaj smo tukaj. Tehnologija lahko olajša življenje, ne more pa nas naučiti, kako osmisliti življenje. Ekonomija lahko ustvarja blaginjo, ne more pa nasititi naše duhovne lakote. Vera je odgovor na tista vprašanja, ki presegajo meritve in formule. Kdo smo? Zakaj obstajamo? Kaj je smisel življenja? Znanost nam lahko pove, kako so nastali naši nagoni, toda vera nas uči, kako jih usmerjati. Znanost lahko razloži kozmične pojave, vendar vera išče smisel v njih. Vera daje okvir, v katerem lahko razumemo svoje bivanje, prepoznamo svoje poslanstvo in gradimo odnose z drugimi ter z Bogom. Čeprav se zdi, da je vera v modernem svetu potisnjena ob rob, ostaja temeljna za naše razumevanje življenja. Znanost bo morda nekega dne odgovorila na vsa tehnična vprašanja, toda vprašanja o pomenu, vrednotah, ljubezni in večnosti bodo ostala. Vera je naš odgovor na te globoke skrivnosti, naš most k neizrekljivemu. Ko izrečemo besedo Verujem, vstopamo v povsem nov svet odnosov. Odnosov, ki se pletejo v samem srcu Trojice – med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Sveti Duh, ki ga cerkveni očetje razlagajo kot ljubezen med Očetom in Sinom, je tista moč, ki nas po zakramentu krsta priteguje v ta neizrekljivi ples Trojice. Izpoved vere ni samo dogmatična trditev, ampak osebna odločitev, da vstopimo v Božje življenje – v dinamiko ljubezni. Po Svetem Duhu nas Bog vabi v ta odnos, da postanemo otroci Očeta, bratje in sestre Sina ter nosilci Božje ljubezni v svetu. Kot je dejal neki pisatelj »Vera je začetek. Ne smemo se igrati z njo: jo imeti, je ne imeti več; treba je vstopiti v to kripto – cerkveno in osebno, kjer vre živa voda, in stopiti iz nje in vse razdeliti …« VSE RAZDELITI! VERUJEM TO? JAZ VERUJEM!
Spomnimo, da letos obhajamo 1700 let od nastanka nicejske veroizpovedi, ki so jo napisali leta 325, dopolnili leta 381 ter dokončno zapečatili leta 431. Končno jo poznamo kot nicejsko-carigrajsko veroizpoved. Ta izpoved se začne z besedo VERUJEM. To je prva beseda veroizpovedi. Beseda, ki izraža ne le intelektualno prepričanje, ampak temeljno zaupanje in predanost. Toda ali je vera danes še smiselna? Jo sploh še potrebujemo? Za razlago vesolja ne potrebujemo več 1Mz knjige, ker imamo znanost. Za obvladovanje vremena ne potrebujemo več molitve; imamo tehnologijo. Za preprečevanje zlorabe oblasti ne potrebujemo več prerokov, temveč imamo volitve. Za dosego blaginje ne potrebujemo več blagoslovov; imamo ekonomiste. Če zbolimo, ne gremo več k duhovniku, ampak k zdravniku. Če čutimo krivdo, ne potrebujemo več spovedi; lahko gremo k psihoterapevtu. Če smo depresivni, ne potrebujemo več Svetega pisma, ampak lahko vzamemo prozac. In če iščemo odrešitev, lahko gremo v nakupovalno središče, kjer lahko kupimo srečo po zelo ugodni ceni. Kdo torej potrebuje vero? Vera ostaja nepogrešljiva, tudi v času, ko znanost, tehnologija in napredek ponujajo odgovore na mnoge praktične potrebe in izzive človeštva. Znanost nam lahko pove, kako stvari delujejo, ne more pa odgovoriti na najgloblje vprašanje: zakaj smo tukaj. Tehnologija lahko olajša življenje, ne more pa nas naučiti, kako osmisliti življenje. Ekonomija lahko ustvarja blaginjo, ne more pa nasititi naše duhovne lakote. Vera je odgovor na tista vprašanja, ki presegajo meritve in formule. Kdo smo? Zakaj obstajamo? Kaj je smisel življenja? Znanost nam lahko pove, kako so nastali naši nagoni, toda vera nas uči, kako jih usmerjati. Znanost lahko razloži kozmične pojave, vendar vera išče smisel v njih. Vera daje okvir, v katerem lahko razumemo svoje bivanje, prepoznamo svoje poslanstvo in gradimo odnose z drugimi ter z Bogom. Čeprav se zdi, da je vera v modernem svetu potisnjena ob rob, ostaja temeljna za naše razumevanje življenja. Znanost bo morda nekega dne odgovorila na vsa tehnična vprašanja, toda vprašanja o pomenu, vrednotah, ljubezni in večnosti bodo ostala. Vera je naš odgovor na te globoke skrivnosti, naš most k neizrekljivemu. Ko izrečemo besedo Verujem, vstopamo v povsem nov svet odnosov. Odnosov, ki se pletejo v samem srcu Trojice – med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Sveti Duh, ki ga cerkveni očetje razlagajo kot ljubezen med Očetom in Sinom, je tista moč, ki nas po zakramentu krsta priteguje v ta neizrekljivi ples Trojice. Izpoved vere ni samo dogmatična trditev, ampak osebna odločitev, da vstopimo v Božje življenje – v dinamiko ljubezni. Po Svetem Duhu nas Bog vabi v ta odnos, da postanemo otroci Očeta, bratje in sestre Sina ter nosilci Božje ljubezni v svetu. Kot je dejal neki pisatelj »Vera je začetek. Ne smemo se igrati z njo: jo imeti, je ne imeti več; treba je vstopiti v to kripto – cerkveno in osebno, kjer vre živa voda, in stopiti iz nje in vse razdeliti …« VSE RAZDELITI! VERUJEM TO? JAZ VERUJEM!
Spoštovani, mnogi moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral Bog, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojih početij sramovati, medtem ko so ostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Eni trpljenje zanikajo in se proti njemu borijo, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zaradi tega prenehal biti stvarno človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor od trpljenja beži, išče zanj nadomestke. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga komu kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da Božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje, ni izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, kar za ostala bitja ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni, in vstopi v trpljenje in smrt, a da v tem ne propade. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko edini s trpini sotrpi.
Spoštovani, mnogi moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral Bog, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojih početij sramovati, medtem ko so ostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Eni trpljenje zanikajo in se proti njemu borijo, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zaradi tega prenehal biti stvarno človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor od trpljenja beži, išče zanj nadomestke. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga komu kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da Božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje, ni izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, kar za ostala bitja ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni, in vstopi v trpljenje in smrt, a da v tem ne propade. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko edini s trpini sotrpi.
Francozi imajo lep pregovor, ki pravi: La noblesse oblige, Plemenitost obvezuje. Gre namreč za plemenitost srca, ki človeku narekuje, da je nenavadno velikodušen. Pravičnost bi mu sicer dovoljevala, da bi bil grob in izvršil povračilne ukrepe, a vseeno ostaja velikodušen in darežljiv ter naredi nekaj, kar od njega ne bi pričakovali. V svet naših osebnih odnosov prinaša nove dimenzije, razsežnost ljubezni in prijateljstva. Takšen se nam razkriva svetopisemski kralj David, doma iz Betlehema, ki je že podoba prihajajočega Mesije, Odrešenika. Kot beremo v prvi Samuelovi knjigi David prinaša prizanesljivost in odpuščanje svojemu predhodniku kralju Savlu, ki mu pa obratno iz ljubosumja streže po življenju. Zato mora David pred njim bežati in tavati po Judeji. David bi se lahko maščeval, Savla enostavno ugonobil in prevzel prestol, saj ga je za to izbral Božji mož, prerok Samuel. Obdajajo ga tudi judovski mladeniči, s katerimi bi lahko na novo vzdignil judovsko kraljestvo ter sezidal Božji tempelj. Toda noben državniški načrt, socialna reforma ali osebne umetniške ambicije niso dovolj, da bi si z nasiljem vzel tisto, kar mu pripada. Končno je tudi kralj Savel Božji maziljenec, se pravi Božji ljubljenec in nad njim ne sme stegniti roke. In prav tukaj Davidova zgodba prinaša sporočilo tudi za današnji čas. Preko krščanskega izročila vemo, da je vsak človek Božja podoba, Božji izvoljenec, vsaka oseba je plemenitega rodu. Zato je vsak človek vreden, da z njim ravnamo tako kakor David s Savlom, se pravi, da vsakomur prizanesemo in mu nikoli ne strežemo po življenju. Savel s svojim ne modrim ravnanjem kar sili, da bi ga nasilno odstranili z prestola, toda za to bo poskrbelo samo življenje, dogodki v zgodovini. V času pričakovanja pa se lahko David izuri v boju z življenjem in prebudi v modrosti, ki mu bo pomagala voditi kraljestvo, ki ga čaka. Evangelist Luka je bil po izročilu poklicni zdravnik. Zato je v svojem evangeliju zelo pozoren ne samo na Jezusovo ozdravljanje hromih, slepih in gluhih, ampak spregovoril tudi o učitelju Jezusu kot Odrešeniku, ki ozdravlja duše in prežene grenkobo iz srca. Najhuje je takrat, ko nas nekdo po krivici obsodi, nas poniža, ali nam krati osnovne pravice. Kralj David se ne podvrže Savlu na slepo, ampak ga vprašuje : Zakaj me preganjaš? Kaj sem hudega storil? Zahteva pravico, kliče po svobodi. A hkrati se ne maščuje in pove, da bo Savla spoštoval do konca dni. Lahko bi rekli, tudi mi, da nas plemenitost srca ozdravlja grenkobe in prinaša novo modrost, ki je zaupanje v jutrišnji dan.
Francozi imajo lep pregovor, ki pravi: La noblesse oblige, Plemenitost obvezuje. Gre namreč za plemenitost srca, ki človeku narekuje, da je nenavadno velikodušen. Pravičnost bi mu sicer dovoljevala, da bi bil grob in izvršil povračilne ukrepe, a vseeno ostaja velikodušen in darežljiv ter naredi nekaj, kar od njega ne bi pričakovali. V svet naših osebnih odnosov prinaša nove dimenzije, razsežnost ljubezni in prijateljstva. Takšen se nam razkriva svetopisemski kralj David, doma iz Betlehema, ki je že podoba prihajajočega Mesije, Odrešenika. Kot beremo v prvi Samuelovi knjigi David prinaša prizanesljivost in odpuščanje svojemu predhodniku kralju Savlu, ki mu pa obratno iz ljubosumja streže po življenju. Zato mora David pred njim bežati in tavati po Judeji. David bi se lahko maščeval, Savla enostavno ugonobil in prevzel prestol, saj ga je za to izbral Božji mož, prerok Samuel. Obdajajo ga tudi judovski mladeniči, s katerimi bi lahko na novo vzdignil judovsko kraljestvo ter sezidal Božji tempelj. Toda noben državniški načrt, socialna reforma ali osebne umetniške ambicije niso dovolj, da bi si z nasiljem vzel tisto, kar mu pripada. Končno je tudi kralj Savel Božji maziljenec, se pravi Božji ljubljenec in nad njim ne sme stegniti roke. In prav tukaj Davidova zgodba prinaša sporočilo tudi za današnji čas. Preko krščanskega izročila vemo, da je vsak človek Božja podoba, Božji izvoljenec, vsaka oseba je plemenitega rodu. Zato je vsak človek vreden, da z njim ravnamo tako kakor David s Savlom, se pravi, da vsakomur prizanesemo in mu nikoli ne strežemo po življenju. Savel s svojim ne modrim ravnanjem kar sili, da bi ga nasilno odstranili z prestola, toda za to bo poskrbelo samo življenje, dogodki v zgodovini. V času pričakovanja pa se lahko David izuri v boju z življenjem in prebudi v modrosti, ki mu bo pomagala voditi kraljestvo, ki ga čaka. Evangelist Luka je bil po izročilu poklicni zdravnik. Zato je v svojem evangeliju zelo pozoren ne samo na Jezusovo ozdravljanje hromih, slepih in gluhih, ampak spregovoril tudi o učitelju Jezusu kot Odrešeniku, ki ozdravlja duše in prežene grenkobo iz srca. Najhuje je takrat, ko nas nekdo po krivici obsodi, nas poniža, ali nam krati osnovne pravice. Kralj David se ne podvrže Savlu na slepo, ampak ga vprašuje : Zakaj me preganjaš? Kaj sem hudega storil? Zahteva pravico, kliče po svobodi. A hkrati se ne maščuje in pove, da bo Savla spoštoval do konca dni. Lahko bi rekli, tudi mi, da nas plemenitost srca ozdravlja grenkobe in prinaša novo modrost, ki je zaupanje v jutrišnji dan.
Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.
Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.
»Vsi upajo. V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, čeprav ne ve, kaj se bo zgodilo jutri.« Tako zapiše papež Frančišek v buli, posebnem papeškem dokumentu, s katero je napovedal redno sveto leto 2025 in vse pozval, da postanemo romarji upanja. Z upanjem, to presežno dimenzijo, ki daje smisel našemu življenju, so pospremljena besedila pesnikov in pisateljev. »Zjasnílo se mi bo spet mračno líce,« piše Prešeren v Sonetnem vencu, »spet upanje bo v srcu zelenelo in ústom dalo sladke govoríce.« Tone Pavček, mojster preprostih, toda globokih misli o življenju, bodri in spodbuja: »A če ne prideš ne prvič, ne drugič / do krova in pravega kova / poskusi: vnovič in zopet in znova.« Ker se nikoli ne preda, je Dante Alighieri prerok upanja. V njegovi Božanski komediji je Beatrice tista, ki simbolizira upanje in skupaj z Devico Marijo, znanilko ljubezni, in sveto Lucijo, ki uteleša podobo vere, zaokrožuje tri temeljne krščanske kreposti. Pa ne nujno samo krščanske. Upanje je vodilo v umetnosti, ki predstavlja dramo življenja in se steguje po čustvu hrepenenja in ljubezni ter nenehnega bojevanja med dobrim in zlom. Madama Butterfly v ikonični Puccinijevi operi pijana od ljubezni neskončno upa, da bo strel v pristanišču nekoč, jutri naznanil prihod ladje, ki ji poveljuje njen Pinkerton. Poln upanja je Kalaf v Turandotu istega skladatelja. Njegovo upanje je neomajno. Ne meneč se za svarila svojega očeta, male Liu in umirajočega princa, zmaga in ogreje navidezno ledeno srce žene, ki se ne more upreti njegovi ljubezni. »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca« (prim. Rim 5, 5), pravi veliki apostol Pavel v knjigi vseh knjig. Upanje umre zadnje, je slovenski pregovor. Spes ultima dea so podobno rekli stari Latinci. Bogu hvala, da smemo tudi v tem času in v tem svetu upati, da bo svetloba premagala temo, da bo namesto vojn zavladal mir, da bo dobrota gospodovala nad zlom.
»Vsi upajo. V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, čeprav ne ve, kaj se bo zgodilo jutri.« Tako zapiše papež Frančišek v buli, posebnem papeškem dokumentu, s katero je napovedal redno sveto leto 2025 in vse pozval, da postanemo romarji upanja. Z upanjem, to presežno dimenzijo, ki daje smisel našemu življenju, so pospremljena besedila pesnikov in pisateljev. »Zjasnílo se mi bo spet mračno líce,« piše Prešeren v Sonetnem vencu, »spet upanje bo v srcu zelenelo in ústom dalo sladke govoríce.« Tone Pavček, mojster preprostih, toda globokih misli o življenju, bodri in spodbuja: »A če ne prideš ne prvič, ne drugič / do krova in pravega kova / poskusi: vnovič in zopet in znova.« Ker se nikoli ne preda, je Dante Alighieri prerok upanja. V njegovi Božanski komediji je Beatrice tista, ki simbolizira upanje in skupaj z Devico Marijo, znanilko ljubezni, in sveto Lucijo, ki uteleša podobo vere, zaokrožuje tri temeljne krščanske kreposti. Pa ne nujno samo krščanske. Upanje je vodilo v umetnosti, ki predstavlja dramo življenja in se steguje po čustvu hrepenenja in ljubezni ter nenehnega bojevanja med dobrim in zlom. Madama Butterfly v ikonični Puccinijevi operi pijana od ljubezni neskončno upa, da bo strel v pristanišču nekoč, jutri naznanil prihod ladje, ki ji poveljuje njen Pinkerton. Poln upanja je Kalaf v Turandotu istega skladatelja. Njegovo upanje je neomajno. Ne meneč se za svarila svojega očeta, male Liu in umirajočega princa, zmaga in ogreje navidezno ledeno srce žene, ki se ne more upreti njegovi ljubezni. »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca« (prim. Rim 5, 5), pravi veliki apostol Pavel v knjigi vseh knjig. Upanje umre zadnje, je slovenski pregovor. Spes ultima dea so podobno rekli stari Latinci. Bogu hvala, da smemo tudi v tem času in v tem svetu upati, da bo svetloba premagala temo, da bo namesto vojn zavladal mir, da bo dobrota gospodovala nad zlom.
Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo po večini nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »prerod«, torej novo rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in veliki humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!« (k izvirom), torej k tistim studencem modrosti, iz katerih je na začetku zajemala človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim na splošno.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi Katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane; da homo (po latinsko človek) šele s preučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko si znanost samovšečno prizadeva le še za nenehno odkrivanje še nedoseženega in tako hrani najosnovnejšo potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, antiko in vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo več niti lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rojstne grude, zaradi katere se je narodu pod tujimi vladarji stoletja sploh uspelo ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina: mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja sokov, iz katerih je zraslo.
Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo po večini nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »prerod«, torej novo rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in veliki humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!« (k izvirom), torej k tistim studencem modrosti, iz katerih je na začetku zajemala človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim na splošno.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi Katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane; da homo (po latinsko človek) šele s preučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko si znanost samovšečno prizadeva le še za nenehno odkrivanje še nedoseženega in tako hrani najosnovnejšo potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, antiko in vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo več niti lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rojstne grude, zaradi katere se je narodu pod tujimi vladarji stoletja sploh uspelo ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina: mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja sokov, iz katerih je zraslo.
»Katoličan, musliman in jud so se zapletli v debato o tem, kdaj se začne življenje. Katoličan je seveda zavzel stališče, da se življenje začne v trenutku spočetja: »V začetku … Saj ne gre drugače. Takoj ko zmagovalna semenčica priplava do jajčeca. Ko se združi materinih in očetovih dva krat triindvajset kromosomov in nastane nov enkraten zapis, nova kombinacija šestinštiridesetih kromosomov, nova oseba, nov človek. Ki mu Bog vdihne dušo!« Musliman je bil mnenja, da se življenje začne ob rojstvu: »Ko zrak tega sveta vdre v otrokova pljuča, da sam zadiha, da spusti glas in zajoka! Tedaj duša vstopi v telo.« Jud pa se je popraskal za ušesi in rekel: »Življenje se začne, ko se otroci končno odselijo in ko ti pogine pes! Mejduš, da res!« Čeprav gre za šalo in čeprav se kaki občutljivi in pobožni duši – ki ji morda v principu manjka nekaj miligramov smisla za humor ali kak centimeter dobre volje – zna zdeti neprimerna, sploh v luči debat in boja za splav in proti njemu ter evtanaziji, šaljiva bodica te zabavne zgodbe ni nezanemarljiva. Žalostno je, da se nam zatakne že s čisto preprostim biološkim razumevanjem življenja, zares tragično pa je, da ga ne dojamemo ontološko, v njegovi presežnosti. Življenje se začne, ko ga začnemo živeti. Tega pa ne moremo, če ga prej ne vzljubimo. Če človekovo življenje razumemo ne samo kot birokratski zaznamek, kot tisto črtico na nagrobniku, ki ločuje od–do, ampak kot to, kar resnično je: kar človek v življenju stori, doseže, prejme in da … kar vidi, gleda in opazi … kar posluša, sliši in zazna … kar stisne, spusti, objame in poljubi … kar prebere, zapiše, zapoje in odpleše … kar ljubi in kar ljubi malo manj, celo sovraži … vsak dih, dah, utrip in bit … je jasno, da je to vse, kar človek ima. Življenje je naše srce, naš trebuh in naša duša. Vse, kar smo. In ga ne moremo nadomestiti z ničimer. Ne moremo ga ne kupiti ne prodati. Ne moremo ga posoditi in nihče ga ne more živeti namesto nas. In še tako lepo in izpolnjeno življenje, še tako mračno in turobno … preide. Mine. Umre. In je izgubljeno, če ga nismo pripravljeni »izgubiti« v veri: Ga živeti za druge. Kot dar. Ljubiti življenje pomeni: živeti ga v ljubezni.
»Katoličan, musliman in jud so se zapletli v debato o tem, kdaj se začne življenje. Katoličan je seveda zavzel stališče, da se življenje začne v trenutku spočetja: »V začetku … Saj ne gre drugače. Takoj ko zmagovalna semenčica priplava do jajčeca. Ko se združi materinih in očetovih dva krat triindvajset kromosomov in nastane nov enkraten zapis, nova kombinacija šestinštiridesetih kromosomov, nova oseba, nov človek. Ki mu Bog vdihne dušo!« Musliman je bil mnenja, da se življenje začne ob rojstvu: »Ko zrak tega sveta vdre v otrokova pljuča, da sam zadiha, da spusti glas in zajoka! Tedaj duša vstopi v telo.« Jud pa se je popraskal za ušesi in rekel: »Življenje se začne, ko se otroci končno odselijo in ko ti pogine pes! Mejduš, da res!« Čeprav gre za šalo in čeprav se kaki občutljivi in pobožni duši – ki ji morda v principu manjka nekaj miligramov smisla za humor ali kak centimeter dobre volje – zna zdeti neprimerna, sploh v luči debat in boja za splav in proti njemu ter evtanaziji, šaljiva bodica te zabavne zgodbe ni nezanemarljiva. Žalostno je, da se nam zatakne že s čisto preprostim biološkim razumevanjem življenja, zares tragično pa je, da ga ne dojamemo ontološko, v njegovi presežnosti. Življenje se začne, ko ga začnemo živeti. Tega pa ne moremo, če ga prej ne vzljubimo. Če človekovo življenje razumemo ne samo kot birokratski zaznamek, kot tisto črtico na nagrobniku, ki ločuje od–do, ampak kot to, kar resnično je: kar človek v življenju stori, doseže, prejme in da … kar vidi, gleda in opazi … kar posluša, sliši in zazna … kar stisne, spusti, objame in poljubi … kar prebere, zapiše, zapoje in odpleše … kar ljubi in kar ljubi malo manj, celo sovraži … vsak dih, dah, utrip in bit … je jasno, da je to vse, kar človek ima. Življenje je naše srce, naš trebuh in naša duša. Vse, kar smo. In ga ne moremo nadomestiti z ničimer. Ne moremo ga ne kupiti ne prodati. Ne moremo ga posoditi in nihče ga ne more živeti namesto nas. In še tako lepo in izpolnjeno življenje, še tako mračno in turobno … preide. Mine. Umre. In je izgubljeno, če ga nismo pripravljeni »izgubiti« v veri: Ga živeti za druge. Kot dar. Ljubiti življenje pomeni: živeti ga v ljubezni.
Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj za to, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katere se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo. Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši. Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo zdaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Predstavljam pa si, da ima tudi sama zasluge pri tem. Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da zdaj nimajo nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico?
Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj za to, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katere se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo. Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši. Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo zdaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Predstavljam pa si, da ima tudi sama zasluge pri tem. Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da zdaj nimajo nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico?
Sokrat, eden najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha,« zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom, ki je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabšo hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš ne čevljev ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je veliko svobodnejši od Antifonta in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako poskušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi čisto preprosta hrana. Sreče ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je vprašal. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč popolnoma dovolj, da ga varuje pred mrazom. »Se ti torej ne zdi, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in končal: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
Sokrat, eden najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha,« zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom, ki je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabšo hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš ne čevljev ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je veliko svobodnejši od Antifonta in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako poskušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi čisto preprosta hrana. Sreče ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je vprašal. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč popolnoma dovolj, da ga varuje pred mrazom. »Se ti torej ne zdi, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in končal: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
Župnik je obiskal starejšega moža. Ta je bil vse življenje dejaven v župniji. Duhovnik je možu dejal: »Dolga leta ste ohranjali vero. Najbrž ste zelo ponosni, da ste jo ohranili do konca.« Bolnik je odvrnil: »Pa saj ne gre za to, da sem ohranil vero, ampak da me je Gospod ohranjal vse življenje. V Svetem pismu piše, da mu lahko zaupamo.« Prerok Jeremija v današnjem prvem berilu pravi: »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje,« (Jer 17,7). Govor iz današnjega evangelija (Lk 6,17-26) je nekakšen program tega, kaj pomeni živeti kot kristjan v tem svetu. Jezus nam ponuja vzorec vrednot, ki zaznamujejo njegovo kraljestvo. Pravi, naj živimo v skladu s svojim sistemom vrednot. Blagruje uboge, žalostne, preganjane, blagruje tiste, ki delajo dobro, in tiste, ki odpuščajo. Če gradiš svoje življenje za sedanji trenutek, boš žel sadove zdaj, v tem trenutku. Toda dolgoročno bodo taki sadovi najbrž propadli. Če boš gradil svoje življenje na lepoti, se moraš zavedati, da bo ta minila. Če gradiš življenje na drugih ljudeh, ki te ljubijo in jih ti ljubiš, te bodo ti ljudje enkrat zapustili. Ob smrti zagotovo. Če živiš svoje življenje zase, porabiš svoj denar samo zase, ne živiš tako, kakor uči Jezus. Značilne vrednote, ki te delajo kristjana, se morajo poznati po tvojem življenju. Kristjan se uči ceniti krotkost, žrtev, uboštvo, žalost. Ne zaposlujejo ga stvari, s katerimi je tako obremenjen ta svet. Ni treba, da ga skrbijo moč, uspeh, udobje ali slava v javnosti. Bog je naklonjen ubogim. Beseda blagor pomeni globoko zadovoljen. Jezusove besede lahko razumemo tako, da človek lahko žaluje, lahko je ubog, ampak je v svoji notranjosti še vedno zadovoljen. Kristjan je človek, ki lahko reče: »Ljudje mi ne dajejo priznanja, toda moje napore vidi Bog. Njemu so dragoceni.« Ljudje imajo lahko vtis, da je žalosten, a je v sebi umirjen in pomirjen. Dokler te bodo v življenju vodila merila tega sveta, boš nesrečen. Ko boš svoje življenje gledal v Božji luči, boš čutil mir in notranjo srečo blagrov. Dokler boš dovoljeval, da bodo tvoja žalost, tvoje pomanjkanje priznanja in slave med ljudmi imeli zadnjo besedo, bosta v tvojem življenju razočaranje in brezup. Lahko pa boš dovolil, da bo Božje kraljestvo postalo najpomembnejša stvar v tvojem življenju, doživel boš resnično veselje in boš prepričan, da si deležen blagoslova blagrov.
Župnik je obiskal starejšega moža. Ta je bil vse življenje dejaven v župniji. Duhovnik je možu dejal: »Dolga leta ste ohranjali vero. Najbrž ste zelo ponosni, da ste jo ohranili do konca.« Bolnik je odvrnil: »Pa saj ne gre za to, da sem ohranil vero, ampak da me je Gospod ohranjal vse življenje. V Svetem pismu piše, da mu lahko zaupamo.« Prerok Jeremija v današnjem prvem berilu pravi: »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje,« (Jer 17,7). Govor iz današnjega evangelija (Lk 6,17-26) je nekakšen program tega, kaj pomeni živeti kot kristjan v tem svetu. Jezus nam ponuja vzorec vrednot, ki zaznamujejo njegovo kraljestvo. Pravi, naj živimo v skladu s svojim sistemom vrednot. Blagruje uboge, žalostne, preganjane, blagruje tiste, ki delajo dobro, in tiste, ki odpuščajo. Če gradiš svoje življenje za sedanji trenutek, boš žel sadove zdaj, v tem trenutku. Toda dolgoročno bodo taki sadovi najbrž propadli. Če boš gradil svoje življenje na lepoti, se moraš zavedati, da bo ta minila. Če gradiš življenje na drugih ljudeh, ki te ljubijo in jih ti ljubiš, te bodo ti ljudje enkrat zapustili. Ob smrti zagotovo. Če živiš svoje življenje zase, porabiš svoj denar samo zase, ne živiš tako, kakor uči Jezus. Značilne vrednote, ki te delajo kristjana, se morajo poznati po tvojem življenju. Kristjan se uči ceniti krotkost, žrtev, uboštvo, žalost. Ne zaposlujejo ga stvari, s katerimi je tako obremenjen ta svet. Ni treba, da ga skrbijo moč, uspeh, udobje ali slava v javnosti. Bog je naklonjen ubogim. Beseda blagor pomeni globoko zadovoljen. Jezusove besede lahko razumemo tako, da človek lahko žaluje, lahko je ubog, ampak je v svoji notranjosti še vedno zadovoljen. Kristjan je človek, ki lahko reče: »Ljudje mi ne dajejo priznanja, toda moje napore vidi Bog. Njemu so dragoceni.« Ljudje imajo lahko vtis, da je žalosten, a je v sebi umirjen in pomirjen. Dokler te bodo v življenju vodila merila tega sveta, boš nesrečen. Ko boš svoje življenje gledal v Božji luči, boš čutil mir in notranjo srečo blagrov. Dokler boš dovoljeval, da bodo tvoja žalost, tvoje pomanjkanje priznanja in slave med ljudmi imeli zadnjo besedo, bosta v tvojem življenju razočaranje in brezup. Lahko pa boš dovolil, da bo Božje kraljestvo postalo najpomembnejša stvar v tvojem življenju, doživel boš resnično veselje in boš prepričan, da si deležen blagoslova blagrov.
Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženske in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najznamenitejšo muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in zgled ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.
Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženske in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najznamenitejšo muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in zgled ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.
Živeti v času, s časom, za časom, pred časom, proti času, zunaj časa … Zdaj, prej, potem. Časa se ne da znebiti. Niti takrat, ko začnemo zamenjevati dneve in leta ali pa, ko drugi uvidijo, da se časa več ne zavedamo. »Kateri dan je danes,« najprej vpraša zdravnik, ko se zbudimo iz omedlevice. Časi, mladi časi, neužiti krasi … Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru, pravi svetopisemski pridigar. Je naš čas, čas prednikov, čas zanamcev. Vedno živimo v času, ne zna pa vsak živeti s časom. Ta prinaša novosti, in če jih kar počez zavračamo, ostajamo za časom. Ali je to usodno ali samo zabavno za one, ki opazujejo naše ravnanje. Ni modro na vseh področjih zanemariti novosti. Živeti brez televizorja ali radia nas ne prikrajša za nujno potreben napredek. Preprečiti otroku vsak stik s sodobno tehnologijo pa že pomeni prikrajšati ga za vzporednost z vrstniki in mu povzročiti daljnosežni primanjkljaj. Noreti s časom je enako nezdravo kot zavračati vse njegove izzive. Nasedati ponudbam in reklamam, pomlajevalnim obetom, zdravilom s spleta, karizmatičnim prerokom, napitkom sreče, hitremu zaslužku, virtualnim smehljajem je nespameten posel. Odreči se delovnemu mestu v priznano uspešnem podjetju zato, ker je treba tam delati z glavo in srcem, je pa znamenje, da sodim v družbeno vrsto lenuhov. Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Tisočletje stara modrost. Močno jih spreminjajo ljudje, ki hodijo pred njimi; vizionarji, izumitelji, raziskovalci … Ne samo Einsteini in von Brauni, tudi neznanec z Barja, ki je domislil ono leseno kolo z leseno osjó, ali pa sovaščan, ki je z iskrivimi izboljšavami dvignil tovarno do zvezd – pa zaradi tajkunjenja za njo žal niti utrinka ni več. Časi so taki, kakršni so ljudje, trdi A. M. Slomšek, ki je živel v času in s časom, v čemer je uvidel zmoto in nevarnost, pa tudi proti času. Naš véliki Slovenec. Kako živimo s časom po narekovanju družbe in posebno še mode, pokažejo fotografije, ta za spomine ustavljeni čas. Ker se pa vse drugo spreminja, se najbolj čudim temu, kako da sem po večkratni obnovitvi vseh milijonmilijard celic v telesu jaz še vedno isti jaz.
Živeti v času, s časom, za časom, pred časom, proti času, zunaj časa … Zdaj, prej, potem. Časa se ne da znebiti. Niti takrat, ko začnemo zamenjevati dneve in leta ali pa, ko drugi uvidijo, da se časa več ne zavedamo. »Kateri dan je danes,« najprej vpraša zdravnik, ko se zbudimo iz omedlevice. Časi, mladi časi, neužiti krasi … Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru, pravi svetopisemski pridigar. Je naš čas, čas prednikov, čas zanamcev. Vedno živimo v času, ne zna pa vsak živeti s časom. Ta prinaša novosti, in če jih kar počez zavračamo, ostajamo za časom. Ali je to usodno ali samo zabavno za one, ki opazujejo naše ravnanje. Ni modro na vseh področjih zanemariti novosti. Živeti brez televizorja ali radia nas ne prikrajša za nujno potreben napredek. Preprečiti otroku vsak stik s sodobno tehnologijo pa že pomeni prikrajšati ga za vzporednost z vrstniki in mu povzročiti daljnosežni primanjkljaj. Noreti s časom je enako nezdravo kot zavračati vse njegove izzive. Nasedati ponudbam in reklamam, pomlajevalnim obetom, zdravilom s spleta, karizmatičnim prerokom, napitkom sreče, hitremu zaslužku, virtualnim smehljajem je nespameten posel. Odreči se delovnemu mestu v priznano uspešnem podjetju zato, ker je treba tam delati z glavo in srcem, je pa znamenje, da sodim v družbeno vrsto lenuhov. Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Tisočletje stara modrost. Močno jih spreminjajo ljudje, ki hodijo pred njimi; vizionarji, izumitelji, raziskovalci … Ne samo Einsteini in von Brauni, tudi neznanec z Barja, ki je domislil ono leseno kolo z leseno osjó, ali pa sovaščan, ki je z iskrivimi izboljšavami dvignil tovarno do zvezd – pa zaradi tajkunjenja za njo žal niti utrinka ni več. Časi so taki, kakršni so ljudje, trdi A. M. Slomšek, ki je živel v času in s časom, v čemer je uvidel zmoto in nevarnost, pa tudi proti času. Naš véliki Slovenec. Kako živimo s časom po narekovanju družbe in posebno še mode, pokažejo fotografije, ta za spomine ustavljeni čas. Ker se pa vse drugo spreminja, se najbolj čudim temu, kako da sem po večkratni obnovitvi vseh milijonmilijard celic v telesu jaz še vedno isti jaz.
V petek, 14. junija 2024, se je osemindvajset vznemirjenja in zabave željnih obiskovalcev zabaviščnega parka Oaks v Portlandu v ZDA, znašlo v nezavidljivi situaciji. Medtem ko so se vozili na eni od tamkajšnjih atrakcij, se je naprava na najvišji točki vožnje zataknila, in naslednjih 30 minut so obrnjeni na glavo obtičali 15 metrov od tal. Zelo verjetno je, da še nikoli niste obtičali v zabaviščnem parku ali pa - kot 46 letni Timothy Cipriani v ventilacijskem jašku nad fritezo v restavraciji, ki jo je nameraval oropati. Toda zelo verjetno je, da ste že in da boste še kdaj obtičali. Ujeti v izčrpljujoče delo z veliko premikanja, a brez vsakega napredka. Ali pa v toksičen odnos. Morda ste obtičali živem blatu depresije ali pa do vratu v močvirju nerazrešenega konflikta. Se zataknili v delovnem razmerju z ne preveč delavnimi sodelavci ali osornim šefom. V evangeliju po Janezu, 5. poglavju, je zapisana zgodba o človeku, ki je obtičal. Sicer za opis njegovega stanja nikjer ni uporabljena ta beseda, a prav lahko bi bila. Osemintrideset let se je namreč že nahajal v kopeli Betezda in čakal na ozdravitev. “Ko ga je Jezus videl in slišal, da ga njegova bolezen muči že toliko let, ga je vprašal: ‘Ali hočeš ozdraveti?’” (Jn 5,5-7 ŽNZ) Kako čudno vprašanje: “Ali hočeš ozdraveti?” Pogovarjal sem že z veliko bolniki: v njihovih domovih, v cerkvah, bolnišnicah, domovih za ostarele. Molil sem zanje. Z njimi bral Sveto pismo. Klečal poleg njihove bolniške postelje ali pa stal z zaskrbljeno družino. Toda še nikoli nisem nikogar od njih vprašali: “Ali hočeš ozdraveti?” Zakaj je Jezus postavil to vprašanje? Dolžina bolnikovega bivanja v Betezdi ga je spodbudila, da vpraša: “Ali hočeš ozdraveti?” Ali pa ti je všeč, če si bolan? Ker nenazadnje ti ne gre tako slabo. V tvojem lončku se nabere dovolj kovancev za hrano. Poleg tega bi lahko ozdravitev zmotila tvojo rutino. Ozdraveti pomeni vstati, poiskati si delo, živeti. Ali res hočeš ozdraveti? Morda je za nas aktualna katera od različic tega vprašanja, toga vprašanje samo je še kako na mestu: Se res želiš izobraziti? Preboleti svojo preteklost? Priti v formo? Si pripravljena premakniti se naprej? Zlahka se namreč navadimo na svojo bolečino, težavo ali bolezen in se potem sprašujemo kdo sploh smo brez tega. Takrat, ko ni napredka, imamo občutek, da smo obtičali. Ko se borimo z istim razočaranjem s katerim smo se borili pred desetletjem, ali se soočamo z istimi strahovi s katerimi smo se soočali lani. Ko začutimo da vsi drugi prej pridejo do tega, kar si želijo in nam nihče noče pomagati. V besedah, ki jih je Kristus namenil bolniku v kopeli Betezda je sporočilo za vsakega človeka, ki ima občutek, da je obtičal. “Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.” (Jn 5,8) Vstani. Naredi nekaj. Deluj. Napiši prošnjo. Prijavi se na razpis za delovno mesto. Poišči svetovalca ali terapevta. Poišči pomoč. Vstani. Vzemi svojo posteljo. Pretrgaj s preteklostjo. Zapusti slabo družbo - v virtuali ali resničnosti. Opusti slabo navado. In hodi. Verjemi, da se bo zgodilo nekaj dobrega. Svoj pogled usmeri na nov cilj in začni hoditi v njegovi smeri. Po Kristusovem posredovanju je bolnik v Betezdi ozdravel. Tega kako se bo Bog odzval na naše stanje ujetosti, nam nihče ne more povedati. Njegova pomoč, čeprav vedno na voljo, je vedno specifična. Ni naše, da mu povemo kaj naj naredil. Naše je, da mu zaupamo. Da vstanemo, pustimo preteklost za seboj in hodimo.
V petek, 14. junija 2024, se je osemindvajset vznemirjenja in zabave željnih obiskovalcev zabaviščnega parka Oaks v Portlandu v ZDA, znašlo v nezavidljivi situaciji. Medtem ko so se vozili na eni od tamkajšnjih atrakcij, se je naprava na najvišji točki vožnje zataknila, in naslednjih 30 minut so obrnjeni na glavo obtičali 15 metrov od tal. Zelo verjetno je, da še nikoli niste obtičali v zabaviščnem parku ali pa - kot 46 letni Timothy Cipriani v ventilacijskem jašku nad fritezo v restavraciji, ki jo je nameraval oropati. Toda zelo verjetno je, da ste že in da boste še kdaj obtičali. Ujeti v izčrpljujoče delo z veliko premikanja, a brez vsakega napredka. Ali pa v toksičen odnos. Morda ste obtičali živem blatu depresije ali pa do vratu v močvirju nerazrešenega konflikta. Se zataknili v delovnem razmerju z ne preveč delavnimi sodelavci ali osornim šefom. V evangeliju po Janezu, 5. poglavju, je zapisana zgodba o človeku, ki je obtičal. Sicer za opis njegovega stanja nikjer ni uporabljena ta beseda, a prav lahko bi bila. Osemintrideset let se je namreč že nahajal v kopeli Betezda in čakal na ozdravitev. “Ko ga je Jezus videl in slišal, da ga njegova bolezen muči že toliko let, ga je vprašal: ‘Ali hočeš ozdraveti?’” (Jn 5,5-7 ŽNZ) Kako čudno vprašanje: “Ali hočeš ozdraveti?” Pogovarjal sem že z veliko bolniki: v njihovih domovih, v cerkvah, bolnišnicah, domovih za ostarele. Molil sem zanje. Z njimi bral Sveto pismo. Klečal poleg njihove bolniške postelje ali pa stal z zaskrbljeno družino. Toda še nikoli nisem nikogar od njih vprašali: “Ali hočeš ozdraveti?” Zakaj je Jezus postavil to vprašanje? Dolžina bolnikovega bivanja v Betezdi ga je spodbudila, da vpraša: “Ali hočeš ozdraveti?” Ali pa ti je všeč, če si bolan? Ker nenazadnje ti ne gre tako slabo. V tvojem lončku se nabere dovolj kovancev za hrano. Poleg tega bi lahko ozdravitev zmotila tvojo rutino. Ozdraveti pomeni vstati, poiskati si delo, živeti. Ali res hočeš ozdraveti? Morda je za nas aktualna katera od različic tega vprašanja, toga vprašanje samo je še kako na mestu: Se res želiš izobraziti? Preboleti svojo preteklost? Priti v formo? Si pripravljena premakniti se naprej? Zlahka se namreč navadimo na svojo bolečino, težavo ali bolezen in se potem sprašujemo kdo sploh smo brez tega. Takrat, ko ni napredka, imamo občutek, da smo obtičali. Ko se borimo z istim razočaranjem s katerim smo se borili pred desetletjem, ali se soočamo z istimi strahovi s katerimi smo se soočali lani. Ko začutimo da vsi drugi prej pridejo do tega, kar si želijo in nam nihče noče pomagati. V besedah, ki jih je Kristus namenil bolniku v kopeli Betezda je sporočilo za vsakega človeka, ki ima občutek, da je obtičal. “Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.” (Jn 5,8) Vstani. Naredi nekaj. Deluj. Napiši prošnjo. Prijavi se na razpis za delovno mesto. Poišči svetovalca ali terapevta. Poišči pomoč. Vstani. Vzemi svojo posteljo. Pretrgaj s preteklostjo. Zapusti slabo družbo - v virtuali ali resničnosti. Opusti slabo navado. In hodi. Verjemi, da se bo zgodilo nekaj dobrega. Svoj pogled usmeri na nov cilj in začni hoditi v njegovi smeri. Po Kristusovem posredovanju je bolnik v Betezdi ozdravel. Tega kako se bo Bog odzval na naše stanje ujetosti, nam nihče ne more povedati. Njegova pomoč, čeprav vedno na voljo, je vedno specifična. Ni naše, da mu povemo kaj naj naredil. Naše je, da mu zaupamo. Da vstanemo, pustimo preteklost za seboj in hodimo.
V ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik, misijonar na Madagaskarju, Stanislav Kerin govori o odrinjenosti v družbi. Veliko ljudi je odrinjenih na njen rob zaradi revščine.
V ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik, misijonar na Madagaskarju, Stanislav Kerin govori o odrinjenosti v družbi. Veliko ljudi je odrinjenih na njen rob zaradi revščine.
Veliko časa posvetim razmisleku, kako je nastala današnja generacija mladih, tistih, ki jih imamo za lene, nesposobne in neodgovorne ljudi. Klasični razlogi za to krivijo telefone, pretirano ugodje in razvajenost, kar vse drži, a je treba vendarle priznati, da za vse hudo in slabo na svetu niso krivi samo zunanji razlogi. Oči mi je odprl dogodek v župniji, pri katerem so bili v glavni vlogi mladi, zgodilo se je, da je začelo veliko odraslih župljanov odkrito dvomiti o njihovi zanesljivosti, če jim je sploh dobro zaupati, tem rastočim, neodgovornim, zaupanja nevrednim mladim. In sem dojel, da se mladi res nimajo kam dati, ker v družbi sploh nimamo pravega mesta zanje, tudi v Cerkvi ne, hočem reči, mesta za njihove prve odrasle korake, za iskanja, učenja, negotovosti, tudi napake, ki so sestavni del rasti, povsod so odveč, nihče resno ne računa nanje, nihče jim ne zaupa. In so morda zato taki, kakršni so, brez volje do življenja. V bistvu smo hinavska družba, na ustnicah smo polni besed, kako so mladi naša prihodnost, a ko gre za to, da bi jim morali prepustiti odgovornost, se takoj »ustrašimo«, nič nočemo izpustiti iz svojih rok, ne zmoremo prepustiti svojega mesta – kako veliko je recimo služb, ki jih še vedno zasedajo ljudje, že zdavnaj zreli za pokoj. Vse raje naredimo sami, kot da bi prepustili svoje mesto drugim, hinavsko boječ se njihovih napak, beri: dela po drugačnih, ne naših konceptih. Tako smo postali družba sedežev, na katerih sedijo neprimerni ljudje. In tako se nekateri starši do svojih otrok vedejo kot prijatelji, ko bi jim morali kaj ukazati, in kot diktatorji in posesivneži, ko bi jih morali spustiti iz gnezda. Mladi so samo primer, ki jasno dokazuje, kako velike težave imamo s tem, da bi v življenju zasedli pravo mesto. Veliko osebne zrelosti zahteva Jezusov nauk, da se je treba v življenju znati usesti na pravo mesto, tja, kamor v resnici spadaš: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe.« (Lk 14,8) Velika modrost je v tem, vedeti, kam se usesti, vedeti, kdaj se umakniti in kdaj približati, kdaj spregovoriti in kdaj umolkniti, velika modrost. Sedeti na pravem mestu zna le tisti, ki se res zaveda svoje resničnosti, kdaj torej ni primeren več za mesto, na katerem je bil, bodisi da mora napredovati bodisi da se mora umakniti nižje. Da se torej ne precenjuje ne podcenjuje, da je sposoben realno pogledati tako na svoje sposobnosti kot na pomanjkljivosti (med katerimi je tudi starost) in narediti prostor tistemu, ki spada nanj. Vedeti za pravo mesto je modrost. A morda bo za razmislek o tem, kam v resnici spadamo, pomagal Jezusov enigmatični stavek: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11) Najboljši odnos do svojega življenja ima zato tisti, ki se nima za preveč pomembnega, za nenadomestljivega človeka.
Veliko časa posvetim razmisleku, kako je nastala današnja generacija mladih, tistih, ki jih imamo za lene, nesposobne in neodgovorne ljudi. Klasični razlogi za to krivijo telefone, pretirano ugodje in razvajenost, kar vse drži, a je treba vendarle priznati, da za vse hudo in slabo na svetu niso krivi samo zunanji razlogi. Oči mi je odprl dogodek v župniji, pri katerem so bili v glavni vlogi mladi, zgodilo se je, da je začelo veliko odraslih župljanov odkrito dvomiti o njihovi zanesljivosti, če jim je sploh dobro zaupati, tem rastočim, neodgovornim, zaupanja nevrednim mladim. In sem dojel, da se mladi res nimajo kam dati, ker v družbi sploh nimamo pravega mesta zanje, tudi v Cerkvi ne, hočem reči, mesta za njihove prve odrasle korake, za iskanja, učenja, negotovosti, tudi napake, ki so sestavni del rasti, povsod so odveč, nihče resno ne računa nanje, nihče jim ne zaupa. In so morda zato taki, kakršni so, brez volje do življenja. V bistvu smo hinavska družba, na ustnicah smo polni besed, kako so mladi naša prihodnost, a ko gre za to, da bi jim morali prepustiti odgovornost, se takoj »ustrašimo«, nič nočemo izpustiti iz svojih rok, ne zmoremo prepustiti svojega mesta – kako veliko je recimo služb, ki jih še vedno zasedajo ljudje, že zdavnaj zreli za pokoj. Vse raje naredimo sami, kot da bi prepustili svoje mesto drugim, hinavsko boječ se njihovih napak, beri: dela po drugačnih, ne naših konceptih. Tako smo postali družba sedežev, na katerih sedijo neprimerni ljudje. In tako se nekateri starši do svojih otrok vedejo kot prijatelji, ko bi jim morali kaj ukazati, in kot diktatorji in posesivneži, ko bi jih morali spustiti iz gnezda. Mladi so samo primer, ki jasno dokazuje, kako velike težave imamo s tem, da bi v življenju zasedli pravo mesto. Veliko osebne zrelosti zahteva Jezusov nauk, da se je treba v življenju znati usesti na pravo mesto, tja, kamor v resnici spadaš: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe.« (Lk 14,8) Velika modrost je v tem, vedeti, kam se usesti, vedeti, kdaj se umakniti in kdaj približati, kdaj spregovoriti in kdaj umolkniti, velika modrost. Sedeti na pravem mestu zna le tisti, ki se res zaveda svoje resničnosti, kdaj torej ni primeren več za mesto, na katerem je bil, bodisi da mora napredovati bodisi da se mora umakniti nižje. Da se torej ne precenjuje ne podcenjuje, da je sposoben realno pogledati tako na svoje sposobnosti kot na pomanjkljivosti (med katerimi je tudi starost) in narediti prostor tistemu, ki spada nanj. Vedeti za pravo mesto je modrost. A morda bo za razmislek o tem, kam v resnici spadamo, pomagal Jezusov enigmatični stavek: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11) Najboljši odnos do svojega življenja ima zato tisti, ki se nima za preveč pomembnega, za nenadomestljivega človeka.
Spoštovani, verski reformator doktor Martin Luter je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da se Bog ne zmeni zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož po naključju hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luter končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se velikokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredinjam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luter se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.
Spoštovani, verski reformator doktor Martin Luter je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da se Bog ne zmeni zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož po naključju hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luter končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se velikokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredinjam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luter se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.
Danes, ko so na spletu na razpolago skorajda vsi podatki, se nemalokrat zgodi, da si v bolezenskem stanju bolnik, ob vseh dostopnih podatkih, kar sam oblikuje diagnozo. Potem pa pride k zdravniku in mu že razlaga, kaj je z njim. Kaj ob taki internetni anamnezi misli in doživlja zdravnik, ki ima za sabo študij na medicinski fakulteti, specializacijo in precej delovnih izkušenj in modrosti, je pa drugo vprašanje. Ne nazadnje gre marsikomu verjetno na živce, če mu pametuje nekdo, ki ni iz njegove stroke. Zamislimo si situacijo iz evangelija za današnjo nedeljo, v kateri so se znašli Simon Peter, ribič iz Kafarnauma ob Galilejskem jezeru, in njegova ribiška družabnika, Zebedejeva sinova Jakob in Janez. Fantje so vso noč lovili ribe, a niso nič ujeli. Na obali razočarani izpirajo ribiške mreže. In vtem se pojavi neki pridigar, ki najprej stopi v čoln in iz njega začne učiti ljudi. Potem pa se obrne k Simonu Petru in mu reče: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Si predstavljate, kako se je moralo zabliskati v glavi tega galilejskega ribiča! Vsak ribič ve, da se ribe lovi ponoči. Zdaj pa ti pride neki pridigarski tišler iz Nazareta in pametuje profesionalcem, naj gredo lovit sredi belega dneva! Kar pa je v tej točki izjemnega pomena, je to, da se sicer kolerično eksplozivni Simon Peter ne razburi, ampak s ponižnostjo sprejme Učiteljevo povabilo. Sledi izjemen čudežni ulov rib, temu pa odziv Simona Petra, ko reče Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nadnaravni, čudežni dogodek ga tako pretrese, da se zave neizmerne veličine človeka, ki stoji pred njim, ob tem pa svoje lastne grešnosti in nevrednosti, zato pa mu je jasno, da nikakor ne spada v njegovo družbo. Toda Jezus, ki ne išče popolnih, brezhibnih in izklesanih ljudi, mu reče: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Hoditi z Jezusom, biti njegov, biti v Njegovi bližini in navzočnosti vsekakor človeka lahko navdaja tudi s strahom in sramom. Zato reakcija Simona Petra ne preseneča: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Seveda je bistveno pri tem, da se zavedamo, da niso naši talenti, usposobljenost, moralna brezhibnost ali značajska prikupnost tisto, zaradi česar bi nas Gospod povabil, naj hodimo za Njim. Nasprotno: ne glede na naše danosti, nepopolnosti ali grešnost nas vabi, naj mu sledimo. Pri tem pa bo lahko uporabil tudi to, kar je položeno v nas, in nadgradil, saj Jezus tudi Simonu Petru ne spremeni njegovega osnovnega poklica – da je namreč ribič, ampak ga nadgradi: »Odslej boš ljudi lovil.« Ne gre torej za našo popolnost ali usposobljenost, ampak za pripravljenost hoditi za Jezusom in se učiti, kako biti vse bolj Njegov.
Danes, ko so na spletu na razpolago skorajda vsi podatki, se nemalokrat zgodi, da si v bolezenskem stanju bolnik, ob vseh dostopnih podatkih, kar sam oblikuje diagnozo. Potem pa pride k zdravniku in mu že razlaga, kaj je z njim. Kaj ob taki internetni anamnezi misli in doživlja zdravnik, ki ima za sabo študij na medicinski fakulteti, specializacijo in precej delovnih izkušenj in modrosti, je pa drugo vprašanje. Ne nazadnje gre marsikomu verjetno na živce, če mu pametuje nekdo, ki ni iz njegove stroke. Zamislimo si situacijo iz evangelija za današnjo nedeljo, v kateri so se znašli Simon Peter, ribič iz Kafarnauma ob Galilejskem jezeru, in njegova ribiška družabnika, Zebedejeva sinova Jakob in Janez. Fantje so vso noč lovili ribe, a niso nič ujeli. Na obali razočarani izpirajo ribiške mreže. In vtem se pojavi neki pridigar, ki najprej stopi v čoln in iz njega začne učiti ljudi. Potem pa se obrne k Simonu Petru in mu reče: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Si predstavljate, kako se je moralo zabliskati v glavi tega galilejskega ribiča! Vsak ribič ve, da se ribe lovi ponoči. Zdaj pa ti pride neki pridigarski tišler iz Nazareta in pametuje profesionalcem, naj gredo lovit sredi belega dneva! Kar pa je v tej točki izjemnega pomena, je to, da se sicer kolerično eksplozivni Simon Peter ne razburi, ampak s ponižnostjo sprejme Učiteljevo povabilo. Sledi izjemen čudežni ulov rib, temu pa odziv Simona Petra, ko reče Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nadnaravni, čudežni dogodek ga tako pretrese, da se zave neizmerne veličine človeka, ki stoji pred njim, ob tem pa svoje lastne grešnosti in nevrednosti, zato pa mu je jasno, da nikakor ne spada v njegovo družbo. Toda Jezus, ki ne išče popolnih, brezhibnih in izklesanih ljudi, mu reče: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Hoditi z Jezusom, biti njegov, biti v Njegovi bližini in navzočnosti vsekakor človeka lahko navdaja tudi s strahom in sramom. Zato reakcija Simona Petra ne preseneča: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Seveda je bistveno pri tem, da se zavedamo, da niso naši talenti, usposobljenost, moralna brezhibnost ali značajska prikupnost tisto, zaradi česar bi nas Gospod povabil, naj hodimo za Njim. Nasprotno: ne glede na naše danosti, nepopolnosti ali grešnost nas vabi, naj mu sledimo. Pri tem pa bo lahko uporabil tudi to, kar je položeno v nas, in nadgradil, saj Jezus tudi Simonu Petru ne spremeni njegovega osnovnega poklica – da je namreč ribič, ampak ga nadgradi: »Odslej boš ljudi lovil.« Ne gre torej za našo popolnost ali usposobljenost, ampak za pripravljenost hoditi za Jezusom in se učiti, kako biti vse bolj Njegov.
»Prijat’lji, obrodile so trte vince nam sladko« – pravi velikan slovenske poezije France Prešeren, »ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.« Žlahtna kapljica oživlja žile in zaziblje človeka, če povemo z manj poetičnim zanosom, v ugodje. In v trenutke globljega zavedanja o samem sebi. Takrat želimo, da spregovori resnica. Ko smo izpraznili blagodejno čašo dragocene tekočine, smo vzneseni, nastopaški in razposajeni, samovšečni, imenitni in gosposki. A če smo žrtev zvrhane mere in večnega nazdravljanja, se prvotni up lahko prevesi v žalost. Veselje odpira prostor grenkobi, morda celo obupu. Pijanost nas izroča fantomom, ki jih nosimo s seboj kot nepotrebno, ubijajočo življenjsko prtljago. Pred našimi očmi se hihitajo majhni vražiči. Smešijo nas. Kresnemo jih po licu, da bi se razbežali. S kletvicami se zaženemo za njimi, da zatrepetajo vsi prijatelji, s katerimi popivamo. Kmalu so prijatelji hudiči. Na zdravje zmešnjavi in vinjenosti! Na zdravje svetu, ki ga podiramo! Bistvo alkoholizma je, da ničesar ne rešuje, prinaša pa velike križe. Kajti po prekrokani noči nas čaka budnost novega dne, zahtevnost sveta, ki terja pametne odgovore in modre odločitve. In ne dovoljuje, da bi svoje skrbi utapljali v vinu. Strahopetno in potuhnjeno. Krivično in hinavsko. Brez obetavnosti življenja.
»Prijat’lji, obrodile so trte vince nam sladko« – pravi velikan slovenske poezije France Prešeren, »ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.« Žlahtna kapljica oživlja žile in zaziblje človeka, če povemo z manj poetičnim zanosom, v ugodje. In v trenutke globljega zavedanja o samem sebi. Takrat želimo, da spregovori resnica. Ko smo izpraznili blagodejno čašo dragocene tekočine, smo vzneseni, nastopaški in razposajeni, samovšečni, imenitni in gosposki. A če smo žrtev zvrhane mere in večnega nazdravljanja, se prvotni up lahko prevesi v žalost. Veselje odpira prostor grenkobi, morda celo obupu. Pijanost nas izroča fantomom, ki jih nosimo s seboj kot nepotrebno, ubijajočo življenjsko prtljago. Pred našimi očmi se hihitajo majhni vražiči. Smešijo nas. Kresnemo jih po licu, da bi se razbežali. S kletvicami se zaženemo za njimi, da zatrepetajo vsi prijatelji, s katerimi popivamo. Kmalu so prijatelji hudiči. Na zdravje zmešnjavi in vinjenosti! Na zdravje svetu, ki ga podiramo! Bistvo alkoholizma je, da ničesar ne rešuje, prinaša pa velike križe. Kajti po prekrokani noči nas čaka budnost novega dne, zahtevnost sveta, ki terja pametne odgovore in modre odločitve. In ne dovoljuje, da bi svoje skrbi utapljali v vinu. Strahopetno in potuhnjeno. Krivično in hinavsko. Brez obetavnosti življenja.
V drugi polovici 20. stoletja se je pojavila moderna islamska ekonomska misel kot odgovor na ideje socializma, kapitalizma in tudi kolonializma. A začetke klasične islamske ekonomske misli je lahko najti že v 7. stoletju. Ekonomska tradicija je v islamu temeljila na tako imenovani inštituciji ḥisbe kot moralno-pravnem nadzorovalnem mehanizmu, ki je prek tržnega inšpektorja (muḥtasib) nadzoroval pravično izmenjavo dobrin, odnose med trgovci in kupci ter preverjal kakovost prodanega in kupljenega blaga. Ekonomska infrastruktura je poleg ḥisbe zajemala tudi versko podporo (waqf), ki je vključevala na primer graditev civilne infrastrukture, mest in celo zapuščino ter muslimanski davek (zakāt) in prepoved obrestne mere (ribā). V klasični dobi, ki je trajala približno od 7. do 17. stoletja, so pravni učenjaki, islamski teologi, filozofi in mistiki razglabljali o ekonomski aktivnosti v okviru moralnega prava in kozmološke misli šerijata. Spajali so pravo z moralo (fiqh in akhlāq) in vednost z delovanjem (‘ilm in amal), zato so ji na primer kartezijanska bifurkacija med dušo in telesom in percepcija univerzuma kot mehanične kompozicije (Rene Descartes) bile nepoznane oziroma tuje. Kartezijanski duh jasnosti in racionalnosti je namreč islamskemu svetu med obdobjem kolonializma vsilil določeno percecijo sveta in pravnih kategorij, medtem ko je klasičen islam poznal pluralnost filozofske, pravne in teološke misli. Visoko razvita islamska ekonomska misel predpostavlja drugačno zastavo sveta in delovanja, kot jo poznamo v moderni Evropi. Pravni učenjak al-Šaybani (749–805), poznani sufiji al-Muhasibi (781–857), Ibn Abi al-Dunya (823–894) in al-Ghazali (1058–1111), ortodoksna teologa in pravnika Ibn Taymiyya (1263–1328) in Ibn Qayyim al-Jawziyya (1292–1350) ter poznani učenjak in trgovec iz Damaska al-Makrizi (1364–-1442), so podrobno preučevali teorijo denarja, zvišanje cen na tržišču, teorijo ponudbe in povpraševanja ter vlogo šerijata in islamske politične oblasti v okviru moralnega delovanja družbe. Fundamentalno drugačna zasnova koncepta ekonomije (iqtiṣād) ne predpostavlja racionalno-tehnične ureditve, temveč moralno-metafizični svetonazor, zaobjet v kozmološki strukturi Korana kot ultimativnega besedila. Številni učenjaki so tostranstvo (dunyā) teoretizirali v navezavi do onstranstva (ākhira), pojem denarja pa analizirali le kot medij izmenjave in orodje za dosego višjega duhovnega cilja. Islamski koncept ekonomije (iqtiṣād) pravzaprav pomeni proces skromnosti, gospodarnosti in zmernosti, ki so predvsem duhovnega značaja. V tem oziru iqtiṣād nikakor ne more pomeniti ekonomije, kot jo razumemo v moderni dobi, kot tehnična in k zaslužku usmerjena aktivnost, temveč kot človeški odnos do samega sebe in sveta v luči duhovnega vzgiba.
V drugi polovici 20. stoletja se je pojavila moderna islamska ekonomska misel kot odgovor na ideje socializma, kapitalizma in tudi kolonializma. A začetke klasične islamske ekonomske misli je lahko najti že v 7. stoletju. Ekonomska tradicija je v islamu temeljila na tako imenovani inštituciji ḥisbe kot moralno-pravnem nadzorovalnem mehanizmu, ki je prek tržnega inšpektorja (muḥtasib) nadzoroval pravično izmenjavo dobrin, odnose med trgovci in kupci ter preverjal kakovost prodanega in kupljenega blaga. Ekonomska infrastruktura je poleg ḥisbe zajemala tudi versko podporo (waqf), ki je vključevala na primer graditev civilne infrastrukture, mest in celo zapuščino ter muslimanski davek (zakāt) in prepoved obrestne mere (ribā). V klasični dobi, ki je trajala približno od 7. do 17. stoletja, so pravni učenjaki, islamski teologi, filozofi in mistiki razglabljali o ekonomski aktivnosti v okviru moralnega prava in kozmološke misli šerijata. Spajali so pravo z moralo (fiqh in akhlāq) in vednost z delovanjem (‘ilm in amal), zato so ji na primer kartezijanska bifurkacija med dušo in telesom in percepcija univerzuma kot mehanične kompozicije (Rene Descartes) bile nepoznane oziroma tuje. Kartezijanski duh jasnosti in racionalnosti je namreč islamskemu svetu med obdobjem kolonializma vsilil določeno percecijo sveta in pravnih kategorij, medtem ko je klasičen islam poznal pluralnost filozofske, pravne in teološke misli. Visoko razvita islamska ekonomska misel predpostavlja drugačno zastavo sveta in delovanja, kot jo poznamo v moderni Evropi. Pravni učenjak al-Šaybani (749–805), poznani sufiji al-Muhasibi (781–857), Ibn Abi al-Dunya (823–894) in al-Ghazali (1058–1111), ortodoksna teologa in pravnika Ibn Taymiyya (1263–1328) in Ibn Qayyim al-Jawziyya (1292–1350) ter poznani učenjak in trgovec iz Damaska al-Makrizi (1364–-1442), so podrobno preučevali teorijo denarja, zvišanje cen na tržišču, teorijo ponudbe in povpraševanja ter vlogo šerijata in islamske politične oblasti v okviru moralnega delovanja družbe. Fundamentalno drugačna zasnova koncepta ekonomije (iqtiṣād) ne predpostavlja racionalno-tehnične ureditve, temveč moralno-metafizični svetonazor, zaobjet v kozmološki strukturi Korana kot ultimativnega besedila. Številni učenjaki so tostranstvo (dunyā) teoretizirali v navezavi do onstranstva (ākhira), pojem denarja pa analizirali le kot medij izmenjave in orodje za dosego višjega duhovnega cilja. Islamski koncept ekonomije (iqtiṣād) pravzaprav pomeni proces skromnosti, gospodarnosti in zmernosti, ki so predvsem duhovnega značaja. V tem oziru iqtiṣād nikakor ne more pomeniti ekonomije, kot jo razumemo v moderni dobi, kot tehnična in k zaslužku usmerjena aktivnost, temveč kot človeški odnos do samega sebe in sveta v luči duhovnega vzgiba.
Ob slovenskem kulturnem prazniku leto za letom sipamo kupe zvenečih besed o tem, da bi morala država skrbeti za kulturo naroda, zdaj pa mu odmerja samo drobtinice z bogate mize davkoplačevalskega denarja, ki se zgrinja v državni proračun. Brez dvoma drži, da je slovenski jezik tako zelo pomembna, a hkrati tako krhka in drobna lupina naše narodne zavesti in identitete, da se ne more – kakor jeziki velikih narodov – prehraniti sam. Predvsem slovenska književnost torej potrebuje močno finančno podporo, če hočemo ohraniti tiskano slovensko besedo. Na drugi strani pa mora biti ta beseda predvsem iskrena, taka, ki bo bralca, gledalca, poslušalca znala in zmogla predramiti iz njegove ujetosti v družbene laži in ga izvleči iz prividnega prepričanja o narodni razdvojenosti in konfliktnosti, ki ga v svojem samoohranitvenem nagonu zavestno ustvarjajo mediji in politiki. Umetnost je bila v slovenskem prostoru vse do devetdesetih let zrcalo družbe, njen kritični kažipot. Kot nam z vrhunskim pisanjem še sto let po smrti živo izpričuje Ivan Cankar, je človeka najprej usmerjala predvsem k preiskovanju samega sebe, če je hotela zdramiti in premakniti narodovo leno družbeno telo. Danes, v slovenski demokratični družbi, pa se zdi, da obnavljamo obrazce, ki jih je v umetnosti v obdobju atenske demokracije odkrival že filozof Platon. Umetnik, ki ga financira država, je podoben ujetniku v Platonovi votlini, ki mora verjeti le v sence resničnih stvari – da so torej denar, moč, vpliv in oblast edino vodilo človekovega bivanja in prebivanja v svetu. Umetniki podlegajo terorju kapitala, lastne nečimrnosti in političnih idej in prodajajo svoje umotvore neukemu ljudstvu kot edino pravo resnico. V svetu, razsutem od nihilističnega in etičnega nesmisla, umetnost ne bi smela prikimavati, ampak bi morala biti tista luč, ki bi človeka, utrujenega od svobode vsega dovoljenega, znova popeljala na pot kulture srca. Prav tu, v srcu tebe in mene, umetniškega ustvarjalca in spremljevalca umetnosti, se začenja edina kultura, ki jo lahko tudi zares poimenujemo s tem imenom.
Ob slovenskem kulturnem prazniku leto za letom sipamo kupe zvenečih besed o tem, da bi morala država skrbeti za kulturo naroda, zdaj pa mu odmerja samo drobtinice z bogate mize davkoplačevalskega denarja, ki se zgrinja v državni proračun. Brez dvoma drži, da je slovenski jezik tako zelo pomembna, a hkrati tako krhka in drobna lupina naše narodne zavesti in identitete, da se ne more – kakor jeziki velikih narodov – prehraniti sam. Predvsem slovenska književnost torej potrebuje močno finančno podporo, če hočemo ohraniti tiskano slovensko besedo. Na drugi strani pa mora biti ta beseda predvsem iskrena, taka, ki bo bralca, gledalca, poslušalca znala in zmogla predramiti iz njegove ujetosti v družbene laži in ga izvleči iz prividnega prepričanja o narodni razdvojenosti in konfliktnosti, ki ga v svojem samoohranitvenem nagonu zavestno ustvarjajo mediji in politiki. Umetnost je bila v slovenskem prostoru vse do devetdesetih let zrcalo družbe, njen kritični kažipot. Kot nam z vrhunskim pisanjem še sto let po smrti živo izpričuje Ivan Cankar, je človeka najprej usmerjala predvsem k preiskovanju samega sebe, če je hotela zdramiti in premakniti narodovo leno družbeno telo. Danes, v slovenski demokratični družbi, pa se zdi, da obnavljamo obrazce, ki jih je v umetnosti v obdobju atenske demokracije odkrival že filozof Platon. Umetnik, ki ga financira država, je podoben ujetniku v Platonovi votlini, ki mora verjeti le v sence resničnih stvari – da so torej denar, moč, vpliv in oblast edino vodilo človekovega bivanja in prebivanja v svetu. Umetniki podlegajo terorju kapitala, lastne nečimrnosti in političnih idej in prodajajo svoje umotvore neukemu ljudstvu kot edino pravo resnico. V svetu, razsutem od nihilističnega in etičnega nesmisla, umetnost ne bi smela prikimavati, ampak bi morala biti tista luč, ki bi človeka, utrujenega od svobode vsega dovoljenega, znova popeljala na pot kulture srca. Prav tu, v srcu tebe in mene, umetniškega ustvarjalca in spremljevalca umetnosti, se začenja edina kultura, ki jo lahko tudi zares poimenujemo s tem imenom.
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
Francoski filozof Montaigne iz 16. stoletja v svojem eseju z naslovom O samoti razmišlja o prednostih samotarskega življenja in bralca poziva k posnemanju svojega zgleda: Montaigne se je namreč odločil svoje zadnje desetletje preživeti v svojem dvorcu, povsem stran od javnosti. Kajti trdno je bil prepričan, da mu bo samotarsko življenje prineslo resnično svobodo in notranji mir. Pri tem je Montaigne sledil stoiški misli, da se človek ne sme preveč navezati na zunanje dobrine, saj mu bodo te ob izgubi vzbudile pretirana čustva in porušile njegov duševni mir. Za ponazoritev navaja primer iz antike, ko je neki Stilpo komajda ubežal požaru, v katerem je izgubil svojo ženo, otroke in vse premoženje. Kljub temu mož na obrazu ni pokazal nobenega strahu, zato ga je takratni makedonski kralj vprašal, ali je utrpel kakšno škodo. Stilpo je odgovoril, »da ne in da hvala bogu ni izgubil nič svojega«. S tem je izrazil, da se kot pravi stoik zaveda, da nič od izgubljenega ni bilo zares v njegovi lasti – resnično naša so le tista bogastva in dobrine, ki jih nosimo v sebi, vse drugo pa je zunaj našega vpliva, zato nima smisla, da se čustveno navežemo na zunanje stvari in žalujemo ob njihovi izgubi. »Lahko imamo ženo, otroke, premoženje in vrh tega še zdravje, če nam je dano, vendar se na vse to ne smemo tolikanj navezati, da bi bila od tega odvisna naša sreča,« zapiše Montaigne. Ne zanika, da nam zunanje dobrine lahko ponujajo določeno ugodje, vendar nas ob tem svari, da ne smemo pozabiti, da v resnici ne sestavljajo našega bistva. Opaža pa, da običajno delujemo ravno nasprotno: čeprav omenjene stvari niso naša last in se nas povsem nič ne tičejo, se jim še preveč posvečamo in se obremenjujemo z njimi. »Naše lastne zadeve nam niso prizadejale še dovolj skrbi, mučimo in ubijamo se še z zadevami sosedov in prijateljev,« je kritičen filozof. »Dovolj smo živeli za druge, živimo vsaj ta košček življenja, ki nam še ostane, zase. Posvetimo svoje misli in skrbi sebi in svojemu udobju,« nagovarja sebe in s tem tudi bralca. »Pretrgajmo tiste vezi, ki nas s silo priklepajo drugam in odvračajo od nas samih. Razvežimo te krepke spone, ljubimo poslej še to in ono, toda navežimo se samo nase, to se pravi pustimo si druge stvari, toda ne navezujmo in ne lepimo se nanje tolikanj, da bi se od njih ne mogli ločiti, ne da bi si pri tem posneli kožo in iztrgali nas samih.« Le tako bomo po njegovem spet dobili popoln nadzor nad sabo in občutili pravo notranjo svobodo. Ob branju nas tako Montaigne spodbuja k razmisleku o tem, kaj je zares naše. Smo tudi mi pretirano navezani na zunanji svet? Nas te vezi odvračajo od nas samih, od našega pravega bistva? In navsezadnje, smo resnično pripravljeni na izgubo teh dobrin?
Francoski filozof Montaigne iz 16. stoletja v svojem eseju z naslovom O samoti razmišlja o prednostih samotarskega življenja in bralca poziva k posnemanju svojega zgleda: Montaigne se je namreč odločil svoje zadnje desetletje preživeti v svojem dvorcu, povsem stran od javnosti. Kajti trdno je bil prepričan, da mu bo samotarsko življenje prineslo resnično svobodo in notranji mir. Pri tem je Montaigne sledil stoiški misli, da se človek ne sme preveč navezati na zunanje dobrine, saj mu bodo te ob izgubi vzbudile pretirana čustva in porušile njegov duševni mir. Za ponazoritev navaja primer iz antike, ko je neki Stilpo komajda ubežal požaru, v katerem je izgubil svojo ženo, otroke in vse premoženje. Kljub temu mož na obrazu ni pokazal nobenega strahu, zato ga je takratni makedonski kralj vprašal, ali je utrpel kakšno škodo. Stilpo je odgovoril, »da ne in da hvala bogu ni izgubil nič svojega«. S tem je izrazil, da se kot pravi stoik zaveda, da nič od izgubljenega ni bilo zares v njegovi lasti – resnično naša so le tista bogastva in dobrine, ki jih nosimo v sebi, vse drugo pa je zunaj našega vpliva, zato nima smisla, da se čustveno navežemo na zunanje stvari in žalujemo ob njihovi izgubi. »Lahko imamo ženo, otroke, premoženje in vrh tega še zdravje, če nam je dano, vendar se na vse to ne smemo tolikanj navezati, da bi bila od tega odvisna naša sreča,« zapiše Montaigne. Ne zanika, da nam zunanje dobrine lahko ponujajo določeno ugodje, vendar nas ob tem svari, da ne smemo pozabiti, da v resnici ne sestavljajo našega bistva. Opaža pa, da običajno delujemo ravno nasprotno: čeprav omenjene stvari niso naša last in se nas povsem nič ne tičejo, se jim še preveč posvečamo in se obremenjujemo z njimi. »Naše lastne zadeve nam niso prizadejale še dovolj skrbi, mučimo in ubijamo se še z zadevami sosedov in prijateljev,« je kritičen filozof. »Dovolj smo živeli za druge, živimo vsaj ta košček življenja, ki nam še ostane, zase. Posvetimo svoje misli in skrbi sebi in svojemu udobju,« nagovarja sebe in s tem tudi bralca. »Pretrgajmo tiste vezi, ki nas s silo priklepajo drugam in odvračajo od nas samih. Razvežimo te krepke spone, ljubimo poslej še to in ono, toda navežimo se samo nase, to se pravi pustimo si druge stvari, toda ne navezujmo in ne lepimo se nanje tolikanj, da bi se od njih ne mogli ločiti, ne da bi si pri tem posneli kožo in iztrgali nas samih.« Le tako bomo po njegovem spet dobili popoln nadzor nad sabo in občutili pravo notranjo svobodo. Ob branju nas tako Montaigne spodbuja k razmisleku o tem, kaj je zares naše. Smo tudi mi pretirano navezani na zunanji svet? Nas te vezi odvračajo od nas samih, od našega pravega bistva? In navsezadnje, smo resnično pripravljeni na izgubo teh dobrin?
V mojem domačem kraju z nekaj sto dušami je v času, ko so delodajalske in sindikalne organizacije dosegle dogovor o ureditvi delovnega časa v trgovinski dejavnosti, trgovina zaprla svoja vrata. Trgovke in trgovci v belih haljah so ostali na cesti. A brezposelnost ni edini problem, ki ga je s seboj prineslo zaprtje. V mojem domačem kraju so zaprli že marsikaj. Zaprli so šolo, pred leti tudi tovarniški obrat, odnesli poštni nabiralnik, zaprli turistično kmetijo, ukinili nekaj avtobusnih linij, le bančnega avtomata ni bilo treba odnesti, ker ga kraj nikoli ni imel. Ko v zgodnjem jutru odpeljeta delavski in šolski avtobus, dolgočasje dolgih zimskih in mrzlih dni krajša le še bel dim iz dimnikov, ki naznanja, da tod še živijo ljudje. Sem pa tja oglušujočo tišino prekine le pasji lajež. Na oknih podeželske trgovinice bodo zaradi izklopljene električne energije zacvetele ledene rože. Trgovinica v mojem domačem kraju ni bila samo nakupovalni center, kjer bi ljudje ure dolgo čakali zaradi črnega petka in nizkih cen. V trgovino si šel pač takrat, ko si kaj potreboval. Trgovinica je bila preprosto prostor, kjer si lahko pustil pismo za pismonošo ali kupil enega izmed dveh izvodov dnevnega časopisja. V njej so se ustavljali tujci in spraševali, kam bodo prišli, če bodo pot nadaljevali naprej. Seveda, v naši trgovini si lahko zbiral tudi pike in nalepke, a kar je še pomembneje: kdaj pa kdaj si lahko zaradi denarne stiske ali prevelikega bankovca nakupil opravil tudi na kredo. Naša majhna trgovinica je bila pravzaprav svet v malem: obveščevalni in center prve pomoči, kraj druženja in sosedskega razumevanja. Maloštevilne trgovke so ostarelim vdovam po koncu delovnega dne nakupljeno blago odpeljale do hišnega praga. In v njej je bilo mogoče, tako kot na začetku 20. stoletja, kupiti vse tisto, kar skromni človek na podeželju potrebuje: od šivanke do škatlice žveplenk ter dúšic, ki so noč in dan brlele na domovih osamljenih ljudi. Mojo, skoraj osemdesetletno mamo, je zaprtje trgovine močno prizadelo. V njej je dobila vse tisto, kar ji je omogočilo samostojno življenje: sveži kvas za peko kruha in praznično potico, kilogram sladkorja in kavo, riž in mleko, košček mesa ter vrednostno kartico za mobilni telefon. Ko se je odpravljala v trgovino, si je oblekla praznični predpasnik, poklicala še bolj osamljeno in onemoglo sosedo, dopisala na listek še njene želje ter se počasi, opirajoč se na palico, odpravila v trgovino. Četudi bi obe svoji skromni pokojnini v celoti pustili v naši trgovinici, se to v analizah dobičkonosnosti ne bi poznalo. Ampak, ali je res dobiček edini vatel, s katerim se meri dandanašnji?
V mojem domačem kraju z nekaj sto dušami je v času, ko so delodajalske in sindikalne organizacije dosegle dogovor o ureditvi delovnega časa v trgovinski dejavnosti, trgovina zaprla svoja vrata. Trgovke in trgovci v belih haljah so ostali na cesti. A brezposelnost ni edini problem, ki ga je s seboj prineslo zaprtje. V mojem domačem kraju so zaprli že marsikaj. Zaprli so šolo, pred leti tudi tovarniški obrat, odnesli poštni nabiralnik, zaprli turistično kmetijo, ukinili nekaj avtobusnih linij, le bančnega avtomata ni bilo treba odnesti, ker ga kraj nikoli ni imel. Ko v zgodnjem jutru odpeljeta delavski in šolski avtobus, dolgočasje dolgih zimskih in mrzlih dni krajša le še bel dim iz dimnikov, ki naznanja, da tod še živijo ljudje. Sem pa tja oglušujočo tišino prekine le pasji lajež. Na oknih podeželske trgovinice bodo zaradi izklopljene električne energije zacvetele ledene rože. Trgovinica v mojem domačem kraju ni bila samo nakupovalni center, kjer bi ljudje ure dolgo čakali zaradi črnega petka in nizkih cen. V trgovino si šel pač takrat, ko si kaj potreboval. Trgovinica je bila preprosto prostor, kjer si lahko pustil pismo za pismonošo ali kupil enega izmed dveh izvodov dnevnega časopisja. V njej so se ustavljali tujci in spraševali, kam bodo prišli, če bodo pot nadaljevali naprej. Seveda, v naši trgovini si lahko zbiral tudi pike in nalepke, a kar je še pomembneje: kdaj pa kdaj si lahko zaradi denarne stiske ali prevelikega bankovca nakupil opravil tudi na kredo. Naša majhna trgovinica je bila pravzaprav svet v malem: obveščevalni in center prve pomoči, kraj druženja in sosedskega razumevanja. Maloštevilne trgovke so ostarelim vdovam po koncu delovnega dne nakupljeno blago odpeljale do hišnega praga. In v njej je bilo mogoče, tako kot na začetku 20. stoletja, kupiti vse tisto, kar skromni človek na podeželju potrebuje: od šivanke do škatlice žveplenk ter dúšic, ki so noč in dan brlele na domovih osamljenih ljudi. Mojo, skoraj osemdesetletno mamo, je zaprtje trgovine močno prizadelo. V njej je dobila vse tisto, kar ji je omogočilo samostojno življenje: sveži kvas za peko kruha in praznično potico, kilogram sladkorja in kavo, riž in mleko, košček mesa ter vrednostno kartico za mobilni telefon. Ko se je odpravljala v trgovino, si je oblekla praznični predpasnik, poklicala še bolj osamljeno in onemoglo sosedo, dopisala na listek še njene želje ter se počasi, opirajoč se na palico, odpravila v trgovino. Četudi bi obe svoji skromni pokojnini v celoti pustili v naši trgovinici, se to v analizah dobičkonosnosti ne bi poznalo. Ampak, ali je res dobiček edini vatel, s katerim se meri dandanašnji?
V božičnem času, ki ga po starem običaju sklenemo na današnji praznik svečnice, so Judje praznovali hanuko ali praznik luči. Gre za spomin, ki pravi, da takrat, ko so bila srca v judovskem narodu čista in poštena, tudi luč v templju ni ugasnila. Luč v templju kristjanom pomenijo vsake otroške oči, ki žarijo in v nas s svojo svetlobo prižigajo upanje. Gre za tisto svetlobo pomladi, ki sveti tudi pozimi in v oblačnem vremenu in nas razvedri tudi, kadar smo žalostni ali potrti. Gre za svetlobo iz onkrajnosti, ki si je izbrala za svoj zaslon, na katerem odseva, lepoto nedolžnega otroškega obraza. Včasih se tudi pred nami razgrne lepota, ki seže prav do dna našega srca, in takrat si rečemo: samo da bi še enkrat doživel kaj tako lepega! To se je pripetilo starčku Simeonu, ki je v templju poslušal čudovite bogoslužne melodije in pretresljive besede psalmistov, kar mu je seglo tja do dna duše. V njem se je prebudilo nepotešeno hrepenenje po neskončnem. Tedaj zasliši otroški jok, ki mu naznanja, da prihaja Odrešenik, prihaja Mesija, ki ga ni strah človeškosti. Božja dobrota ne pozna ovir, ki bi ji preprečile, da bi prebivala med nami. Starost je pri Simeonu naredila svoje, zato ne vidi več dobro in k otroku ga vodi svetloba, ki je že v njem. Čudežni otrok k njemu steguje ročice, saj ga je liturgično petje umirilo, umirila ga je toplina glasu duhovnikov, Cohenov, razvesele ga slikoviti prizori tempeljskega obredja, najbolj pa ga osreči opojna dišava, ki prihaja iz daritvenega oltarja. Prerok Simeon bi tako rad tudi konkretno videl dobroto samo, otroka, ki prihaja k njemu. A dogaja se mu to, kar se pogosto dogodi staremu človeku, da enostavno ne vidi več dobro in da mu tip rok nadomešča ostrino očesa. Zato starček Simeon prosi, da bi lahko prijel otroka v svoje naročje, ga prižel k sebi, ga zazibal ter ga začutil z vsem svojim telesom. Spomnimo se, da je tudi veliki francoski slikar utripajoče se svetlobe Auguste Renoir ob koncu svojega življenja oslepel in le s tipom svojih rok ustvarjal kipe. Tip se lahko poveže z notranjim očesom in ustvari podobo, ki je navadno oko ne zmore. Današnji praznik, svečnica, nas vabi, da z vsemi svojimi čuti zaznamo svetlobo, ki sije z obrazov naših dragih, da tudi v stisku rok ali v objemu zaznamo neulovljivo, tisto, kar je samo odsev iz večnosti, odsev neskončne lepote in svetlobe, ki jo vendarle čutimo. In takrat bomo lahko rekli: kako lepo je živeti!
V božičnem času, ki ga po starem običaju sklenemo na današnji praznik svečnice, so Judje praznovali hanuko ali praznik luči. Gre za spomin, ki pravi, da takrat, ko so bila srca v judovskem narodu čista in poštena, tudi luč v templju ni ugasnila. Luč v templju kristjanom pomenijo vsake otroške oči, ki žarijo in v nas s svojo svetlobo prižigajo upanje. Gre za tisto svetlobo pomladi, ki sveti tudi pozimi in v oblačnem vremenu in nas razvedri tudi, kadar smo žalostni ali potrti. Gre za svetlobo iz onkrajnosti, ki si je izbrala za svoj zaslon, na katerem odseva, lepoto nedolžnega otroškega obraza. Včasih se tudi pred nami razgrne lepota, ki seže prav do dna našega srca, in takrat si rečemo: samo da bi še enkrat doživel kaj tako lepega! To se je pripetilo starčku Simeonu, ki je v templju poslušal čudovite bogoslužne melodije in pretresljive besede psalmistov, kar mu je seglo tja do dna duše. V njem se je prebudilo nepotešeno hrepenenje po neskončnem. Tedaj zasliši otroški jok, ki mu naznanja, da prihaja Odrešenik, prihaja Mesija, ki ga ni strah človeškosti. Božja dobrota ne pozna ovir, ki bi ji preprečile, da bi prebivala med nami. Starost je pri Simeonu naredila svoje, zato ne vidi več dobro in k otroku ga vodi svetloba, ki je že v njem. Čudežni otrok k njemu steguje ročice, saj ga je liturgično petje umirilo, umirila ga je toplina glasu duhovnikov, Cohenov, razvesele ga slikoviti prizori tempeljskega obredja, najbolj pa ga osreči opojna dišava, ki prihaja iz daritvenega oltarja. Prerok Simeon bi tako rad tudi konkretno videl dobroto samo, otroka, ki prihaja k njemu. A dogaja se mu to, kar se pogosto dogodi staremu človeku, da enostavno ne vidi več dobro in da mu tip rok nadomešča ostrino očesa. Zato starček Simeon prosi, da bi lahko prijel otroka v svoje naročje, ga prižel k sebi, ga zazibal ter ga začutil z vsem svojim telesom. Spomnimo se, da je tudi veliki francoski slikar utripajoče se svetlobe Auguste Renoir ob koncu svojega življenja oslepel in le s tipom svojih rok ustvarjal kipe. Tip se lahko poveže z notranjim očesom in ustvari podobo, ki je navadno oko ne zmore. Današnji praznik, svečnica, nas vabi, da z vsemi svojimi čuti zaznamo svetlobo, ki sije z obrazov naših dragih, da tudi v stisku rok ali v objemu zaznamo neulovljivo, tisto, kar je samo odsev iz večnosti, odsev neskončne lepote in svetlobe, ki jo vendarle čutimo. In takrat bomo lahko rekli: kako lepo je živeti!
Ko berem evangelij, me vedno znova preseneti Jezusov govor in v njem skrita božja logika, ki je tako drugačna od naše, človeške. Rada mislim na nebo kot na kraj, na katerem bomo vsi enaki, enako srečni, enako dragoceni in enako nagrajeni. Toda Jezus pravi: Kdor bo … kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan za velikega v nebeškem kraljestvu. (Mt 5,19) Samo od sebe se mi postavi vprašanje: Katere so tiste najmanjše zapovedi? Jezus je jasno povedal: »Ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe,« o najmanjših pa ni govoril … Pred očmi se mi zato prikaže draga podoba starejše sestre, ki je bila šivilja, vendar hkrati duhovna voditeljica in sveta oseba, zato sem čisto prepričana, da že v tem življenju lahko srečamo svetnike. Bila je majhna, drobčkana redovnica, skromna in tiha, tako da včasih sploh nisi vedel, ali je v prostoru ali je ni. Toda bila je nadarjena pevka, krasna zborovodkinja in vrhunska šivilja. Nikoli ni delala velikih stvari, toda vse, kar je naredila, je bilo preprosto popolno. Če je pometla jedilnico, je bila taka, kot da bi jo obrisala. Če je postavila rože v vazo, bi ji zavidali še tako veliki umetniki ikebane. Če je sešila sestri redovno obleko, je bila ta narejena tako, da se je v njej počutila kot kraljica! Ko pa je pela, je pela čisto in iz srca, tako lepo, da je cerkev obnemela … Ko mislim na najmanjše zapovedi, mislim torej na vsakdanje življenje, na tisoč in eno stvar, ki je za nas pomembna in je del našega preživetja. Saj ni treba, da za rojstni dan bolnici, ki jo obiščeš, prineseš rožo, vendar je najlepše, ko vidiš njen hvaležni nasmeh. Saj ni treba pozdraviti nekoga na hodniku, ki obupuje, čakajoč na zdravnika, in mu povedati, da kmalu pride, čeprav si sam tako utrujen, da te kar zanaša … Ali pa pobrati žoge otroku, ki jo je vrgel mimo tebe in zdaj s prestrašenim pogledom čaka, kaj se bo zgodilo … Najmanjši zakoni so zakoni ljubezni v vsakdanjiku. So zakoni, ki polepšajo dneve in prinašajo upanje; nikjer niso napisani, niti nisi kaznovan, če se jih ne držiš. So pa to zakoni, ki iz tebe naredijo osebo, ki – kot bi se moderno reklo – izžareva pozitivno energijo ali, kot bi rekli v samostanu, sveti okoli sebe s svojo nezavedno svetostjo … Zato so ti najmanjši zakoni zakoni srca in zato so tako pomembni. Na tem in na onem svetu.
Ko berem evangelij, me vedno znova preseneti Jezusov govor in v njem skrita božja logika, ki je tako drugačna od naše, človeške. Rada mislim na nebo kot na kraj, na katerem bomo vsi enaki, enako srečni, enako dragoceni in enako nagrajeni. Toda Jezus pravi: Kdor bo … kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan za velikega v nebeškem kraljestvu. (Mt 5,19) Samo od sebe se mi postavi vprašanje: Katere so tiste najmanjše zapovedi? Jezus je jasno povedal: »Ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe,« o najmanjših pa ni govoril … Pred očmi se mi zato prikaže draga podoba starejše sestre, ki je bila šivilja, vendar hkrati duhovna voditeljica in sveta oseba, zato sem čisto prepričana, da že v tem življenju lahko srečamo svetnike. Bila je majhna, drobčkana redovnica, skromna in tiha, tako da včasih sploh nisi vedel, ali je v prostoru ali je ni. Toda bila je nadarjena pevka, krasna zborovodkinja in vrhunska šivilja. Nikoli ni delala velikih stvari, toda vse, kar je naredila, je bilo preprosto popolno. Če je pometla jedilnico, je bila taka, kot da bi jo obrisala. Če je postavila rože v vazo, bi ji zavidali še tako veliki umetniki ikebane. Če je sešila sestri redovno obleko, je bila ta narejena tako, da se je v njej počutila kot kraljica! Ko pa je pela, je pela čisto in iz srca, tako lepo, da je cerkev obnemela … Ko mislim na najmanjše zapovedi, mislim torej na vsakdanje življenje, na tisoč in eno stvar, ki je za nas pomembna in je del našega preživetja. Saj ni treba, da za rojstni dan bolnici, ki jo obiščeš, prineseš rožo, vendar je najlepše, ko vidiš njen hvaležni nasmeh. Saj ni treba pozdraviti nekoga na hodniku, ki obupuje, čakajoč na zdravnika, in mu povedati, da kmalu pride, čeprav si sam tako utrujen, da te kar zanaša … Ali pa pobrati žoge otroku, ki jo je vrgel mimo tebe in zdaj s prestrašenim pogledom čaka, kaj se bo zgodilo … Najmanjši zakoni so zakoni ljubezni v vsakdanjiku. So zakoni, ki polepšajo dneve in prinašajo upanje; nikjer niso napisani, niti nisi kaznovan, če se jih ne držiš. So pa to zakoni, ki iz tebe naredijo osebo, ki – kot bi se moderno reklo – izžareva pozitivno energijo ali, kot bi rekli v samostanu, sveti okoli sebe s svojo nezavedno svetostjo … Zato so ti najmanjši zakoni zakoni srca in zato so tako pomembni. Na tem in na onem svetu.
Letos praznujemo 1700 let od nastanka nicejsko-carigrajske veroizpovedi, molitve, ki jo kristjani pri bogoslužju molimo vsako nedeljo in na slovesne praznike. Ta obrazec, ki se začne z besedami »Verujem v enega Boga«, je eden najpomembnejših izrazov krščanske vere in eden redkih, ki povezuje skoraj vse kristjane – katoličane, pravoslavne in mnoge protestante. Skupaj z molitvijo Očenaš je ta postala temelj ekumenizma in vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Nicejski koncil leta 325, ki ga je sklical cesar Konstantin, je bil pomemben (če ne ključen) trenutek v zgodovini Cerkve. Takrat so se škofje zbrali, da bi razrešili teološke spore, ki so razdelili zgodnjo Cerkev, predvsem zaradi naukov duhovnika Arija, ki je trdil, da Jezus ni Bog, temveč le ustvarjeno bitje. Koncil je s sprejetjem veroizpovedi jasno izjavil, da je Jezus Kristus »istobiten« (homoousios) z Očetom in s tem utrdil vero, ki jo Cerkev izpoveduje od začetka. Interpretacija zgodovine krščanstva se je v zadnjem stoletju iz literature preselila tudi na filmska platna. V filmu Da Vincijeva šifra, ki temelji na romanu Dana Browna, je upodobitev nicejskega koncila zelo kratka, vendar dramatična in polna zgodovinskih netočnosti. Filmski lik Leigh Teabing v filmu razlaga, da je Konstantin pripravil koncil, da bi z uvedbo krščanstva okrepil svoj imperij. Teabing trdi, da so na koncilu »glasovali o Jezusovi božanskosti« in s tem prvič določili, da je Kristus Bog. V filmu celo izpostavi, da je bila odločitev (glasovanje) o tem tesna in bolj politična kot teološka. Čeprav je to fikcija, je Brownov roman spodbudil javno zanimanje za dogodke, kot je nicejski koncil, in razkril, kako so naša teološka prepričanja oblikovala zgodovino. Resnica pa je drugačna: škofje niso odločali o Jezusovi božanskosti na novo, ampak so potrdili vero, ki je bila že od začetka temelj krščanske skupnosti. Nicejsko veroizpoved je oblikovalo razumevanje Boga, razodeto v Svetem pismu in oznanjeno skozi izročilo Cerkve. Nicejski koncil ni bil brez napetosti. Arij, eden glavnih zagovornikov zmotnih naukov, je bil opisan kot karizmatičen govorec in prepričljiv pridigar, ki je s svojo teologijo povzročil veliko zmedo. A Cerkev, podprta s Svetim Duhom, je skozi razprave koncila potrdila resnico: da je Jezus Kristus večni Božji Sin, enega bistva z Očetom, in da nas njegova božanskost odrešuje. Danes nicejsko-carigrajska veroizpoved ostaja most, ki povezuje kristjane različnih časov in krajev. Ko jo molimo, izpovedujemo svojo vero v Boga in se vključujemo v stoletja bogoslužja ter izročila. Ta molitev ni samo formalni obrazec, ampak globoka izpoved vere, ki združuje Cerkev v njeni poklicanosti k svetosti in enosti. Naj nas obhajanje 1700-letnice spodbudi k premišljevanju o daru vere, ki je živa dediščina krščanskega občestva. Naj nas spominja, da smo poklicani k občestvu z Bogom in drug z drugim, z vero, ki je zakoreninjena v ljubezni do Kristusa, našega Boga in Odrešenika.
Letos praznujemo 1700 let od nastanka nicejsko-carigrajske veroizpovedi, molitve, ki jo kristjani pri bogoslužju molimo vsako nedeljo in na slovesne praznike. Ta obrazec, ki se začne z besedami »Verujem v enega Boga«, je eden najpomembnejših izrazov krščanske vere in eden redkih, ki povezuje skoraj vse kristjane – katoličane, pravoslavne in mnoge protestante. Skupaj z molitvijo Očenaš je ta postala temelj ekumenizma in vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Nicejski koncil leta 325, ki ga je sklical cesar Konstantin, je bil pomemben (če ne ključen) trenutek v zgodovini Cerkve. Takrat so se škofje zbrali, da bi razrešili teološke spore, ki so razdelili zgodnjo Cerkev, predvsem zaradi naukov duhovnika Arija, ki je trdil, da Jezus ni Bog, temveč le ustvarjeno bitje. Koncil je s sprejetjem veroizpovedi jasno izjavil, da je Jezus Kristus »istobiten« (homoousios) z Očetom in s tem utrdil vero, ki jo Cerkev izpoveduje od začetka. Interpretacija zgodovine krščanstva se je v zadnjem stoletju iz literature preselila tudi na filmska platna. V filmu Da Vincijeva šifra, ki temelji na romanu Dana Browna, je upodobitev nicejskega koncila zelo kratka, vendar dramatična in polna zgodovinskih netočnosti. Filmski lik Leigh Teabing v filmu razlaga, da je Konstantin pripravil koncil, da bi z uvedbo krščanstva okrepil svoj imperij. Teabing trdi, da so na koncilu »glasovali o Jezusovi božanskosti« in s tem prvič določili, da je Kristus Bog. V filmu celo izpostavi, da je bila odločitev (glasovanje) o tem tesna in bolj politična kot teološka. Čeprav je to fikcija, je Brownov roman spodbudil javno zanimanje za dogodke, kot je nicejski koncil, in razkril, kako so naša teološka prepričanja oblikovala zgodovino. Resnica pa je drugačna: škofje niso odločali o Jezusovi božanskosti na novo, ampak so potrdili vero, ki je bila že od začetka temelj krščanske skupnosti. Nicejsko veroizpoved je oblikovalo razumevanje Boga, razodeto v Svetem pismu in oznanjeno skozi izročilo Cerkve. Nicejski koncil ni bil brez napetosti. Arij, eden glavnih zagovornikov zmotnih naukov, je bil opisan kot karizmatičen govorec in prepričljiv pridigar, ki je s svojo teologijo povzročil veliko zmedo. A Cerkev, podprta s Svetim Duhom, je skozi razprave koncila potrdila resnico: da je Jezus Kristus večni Božji Sin, enega bistva z Očetom, in da nas njegova božanskost odrešuje. Danes nicejsko-carigrajska veroizpoved ostaja most, ki povezuje kristjane različnih časov in krajev. Ko jo molimo, izpovedujemo svojo vero v Boga in se vključujemo v stoletja bogoslužja ter izročila. Ta molitev ni samo formalni obrazec, ampak globoka izpoved vere, ki združuje Cerkev v njeni poklicanosti k svetosti in enosti. Naj nas obhajanje 1700-letnice spodbudi k premišljevanju o daru vere, ki je živa dediščina krščanskega občestva. Naj nas spominja, da smo poklicani k občestvu z Bogom in drug z drugim, z vero, ki je zakoreninjena v ljubezni do Kristusa, našega Boga in Odrešenika.
V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, da na vseh koncih srečujemo ljudi, ki sicer dajejo imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečamo med vsemi sloji, tako izobraženimi kot neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je nekaj imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je tako življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub številnim težavam, s katerimi se dan za dnem soočamo, lepo? Ob tem našem skupnem razmišljanju je ena izmed udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto. Če bi si v skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda ga laže začutimo brez njih. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi stalno razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katero moramo vse življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če ne prej, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo. Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam: ali je to človek s temeljem ali brez njega? To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo preprost kmet, ki sem ga obiskala pred leti. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. Februarja da v okvir Prešerna, ob postu postno, potem velikonočno sliko in tako naprej. Tudi s tem govori o svojem temelju.
V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, da na vseh koncih srečujemo ljudi, ki sicer dajejo imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečamo med vsemi sloji, tako izobraženimi kot neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je nekaj imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je tako življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub številnim težavam, s katerimi se dan za dnem soočamo, lepo? Ob tem našem skupnem razmišljanju je ena izmed udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto. Če bi si v skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda ga laže začutimo brez njih. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi stalno razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katero moramo vse življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če ne prej, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo. Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam: ali je to človek s temeljem ali brez njega? To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo preprost kmet, ki sem ga obiskala pred leti. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. Februarja da v okvir Prešerna, ob postu postno, potem velikonočno sliko in tako naprej. Tudi s tem govori o svojem temelju.
Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)
Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)
Tako imenovana »pot nespoznavnosti« (arab. »maslak al-tadžhil«) in »učena nevednost« (arab. »al-džahl al-haqiqi«) pomenita sestavni del islamske teološko-mistične tradicije. V islamski teologiji predvsem »mutaziliti«, pripadniki islamske sholastike, veljajo za pomembne zagovornike spoznavne metode via negativa. Toda poleg omenjenih muslimanskih sholastikov, ki so negativno metodo uporabljali predvsem nanašajoč se na božje atribute, so nauk o »nespoznavnosti Božjega bistva« učili predvsem muslimanski mistiki. Na eni strani je sufizem, islamsko mistiko, mogoče označiti za »kraljevo pot« spoznanja Boga, na drugi pa obstajajo številni sufiji, ki možnost popolnega spoznanja Boga odločno in popolnoma zanikajo. Po njihovem razumevanju človek kvečjemu lahko spozna resničnost božjih atributov, ne pa resničnosti Boga samega. Abu Nasr Al-Saradž, avtor prvega sistematičnega priročnika o sufizmu, v tem kontekstu opozarja, da se Bog kot Absolut človeku daje spoznati samo toliko, kolikor lahko ta prenese – torej nikoli v celoti in popolnoma. Božja absolutnost in popolnost človeku ostajata nedoumljivi. Asket in mistik Abu Talib Al-Makki v svojem obsežnem delu »Živež src« poudarja, da je Bog vselej nekaj drugega od naših predstav in vednosti o Njem. »Spoznanje nespoznavnosti« tako postane najvišja modrost spoznavalca, intelektualna ponižnost pa njegova najpomembnejša vrlina. V tej luči je treba razumeti tudi to mistikovo ugotovitev: »Skrajna meja spoznanja resničnih spoznavalcev je njihova nezmožnost dokončnega spoznanja. Kajti kar na koncu dejansko spoznajo, je to, da Boga [v Njegovem bistvu] ni mogoče spoznati.« Še posebno zanimiva so v tem kontekstu osebna Božja razodetja, ki nam jih v svojem delu o mističnih postajališčih posreduje skrivnostni muslimanski mistik iz 10. stoletja Abduldžabar Al-Niffari (»Knjiga mističnih postajališč in nagovorov«, Kud Logos 2020). Po njegovih besedah Bog o samem sebi razodeva tole: »Veličastvo ne pripada nikomur razen Meni in nihče ga ni vreden razen Mene. Jaz sem Veličastni, čigar bližina je za mistika nevzdržna in vztrajanje v mističnem zrenju nemogoče. Razodel sem vidno, a sem vidnejši od njega; njegova bližina Me ne doseže in njegov obstoj ne vodi k Meni. Skril sem nevidno, a sem še bolj skrit od njega; nobeno izmed njegovih znamenj ne kaže Name in nobena izmed njegovih poti ne pelje k Meni.« Absolutna presežnost in z njo povezana načelna nespoznavnost Boga se jasno izrazita tudi v tej sentenci, ki jo Al-Niffari pripisuje Bogu: »Če bi razodel govorico veličastva, bi ta kot srp razcefrala razum in razpihala spoznanja, kot vihar razpiha pesek. In če bi glas veličastva spregovoril, bi potihnili glasovi razlage in bi se pomeni vsakega znamenja vrnili v ničnost.« Po Al-Niffariju človek Božjega samorazodetja sploh ne bi mogel prenesti, kajti Bog mu je zaupal: »Ne razodenem se nobenemu očesu in nobenemu srcu, ne da bi ga pri tem izničil.« Glede možnosti dokončnega, popolnega in celostnega spoznanja božje biti Bog mistiku vzame zadnje upanje: »Ne obstajajo niti vrata niti pot, ki bi vodila k Meni.« Tako torej Bog, ki je po Koránu sicer človeku »bližji od njegove vratne žile« (50:16), za mistika v svojem bistvu navsezadnje ostaja nedoumljiva in nespoznavna Skrivnost, ki se ji lahko le neskončno približuje.
Tako imenovana »pot nespoznavnosti« (arab. »maslak al-tadžhil«) in »učena nevednost« (arab. »al-džahl al-haqiqi«) pomenita sestavni del islamske teološko-mistične tradicije. V islamski teologiji predvsem »mutaziliti«, pripadniki islamske sholastike, veljajo za pomembne zagovornike spoznavne metode via negativa. Toda poleg omenjenih muslimanskih sholastikov, ki so negativno metodo uporabljali predvsem nanašajoč se na božje atribute, so nauk o »nespoznavnosti Božjega bistva« učili predvsem muslimanski mistiki. Na eni strani je sufizem, islamsko mistiko, mogoče označiti za »kraljevo pot« spoznanja Boga, na drugi pa obstajajo številni sufiji, ki možnost popolnega spoznanja Boga odločno in popolnoma zanikajo. Po njihovem razumevanju človek kvečjemu lahko spozna resničnost božjih atributov, ne pa resničnosti Boga samega. Abu Nasr Al-Saradž, avtor prvega sistematičnega priročnika o sufizmu, v tem kontekstu opozarja, da se Bog kot Absolut človeku daje spoznati samo toliko, kolikor lahko ta prenese – torej nikoli v celoti in popolnoma. Božja absolutnost in popolnost človeku ostajata nedoumljivi. Asket in mistik Abu Talib Al-Makki v svojem obsežnem delu »Živež src« poudarja, da je Bog vselej nekaj drugega od naših predstav in vednosti o Njem. »Spoznanje nespoznavnosti« tako postane najvišja modrost spoznavalca, intelektualna ponižnost pa njegova najpomembnejša vrlina. V tej luči je treba razumeti tudi to mistikovo ugotovitev: »Skrajna meja spoznanja resničnih spoznavalcev je njihova nezmožnost dokončnega spoznanja. Kajti kar na koncu dejansko spoznajo, je to, da Boga [v Njegovem bistvu] ni mogoče spoznati.« Še posebno zanimiva so v tem kontekstu osebna Božja razodetja, ki nam jih v svojem delu o mističnih postajališčih posreduje skrivnostni muslimanski mistik iz 10. stoletja Abduldžabar Al-Niffari (»Knjiga mističnih postajališč in nagovorov«, Kud Logos 2020). Po njegovih besedah Bog o samem sebi razodeva tole: »Veličastvo ne pripada nikomur razen Meni in nihče ga ni vreden razen Mene. Jaz sem Veličastni, čigar bližina je za mistika nevzdržna in vztrajanje v mističnem zrenju nemogoče. Razodel sem vidno, a sem vidnejši od njega; njegova bližina Me ne doseže in njegov obstoj ne vodi k Meni. Skril sem nevidno, a sem še bolj skrit od njega; nobeno izmed njegovih znamenj ne kaže Name in nobena izmed njegovih poti ne pelje k Meni.« Absolutna presežnost in z njo povezana načelna nespoznavnost Boga se jasno izrazita tudi v tej sentenci, ki jo Al-Niffari pripisuje Bogu: »Če bi razodel govorico veličastva, bi ta kot srp razcefrala razum in razpihala spoznanja, kot vihar razpiha pesek. In če bi glas veličastva spregovoril, bi potihnili glasovi razlage in bi se pomeni vsakega znamenja vrnili v ničnost.« Po Al-Niffariju človek Božjega samorazodetja sploh ne bi mogel prenesti, kajti Bog mu je zaupal: »Ne razodenem se nobenemu očesu in nobenemu srcu, ne da bi ga pri tem izničil.« Glede možnosti dokončnega, popolnega in celostnega spoznanja božje biti Bog mistiku vzame zadnje upanje: »Ne obstajajo niti vrata niti pot, ki bi vodila k Meni.« Tako torej Bog, ki je po Koránu sicer človeku »bližji od njegove vratne žile« (50:16), za mistika v svojem bistvu navsezadnje ostaja nedoumljiva in nespoznavna Skrivnost, ki se ji lahko le neskončno približuje.
Veliki rimski enciklopedist Plinij Starejši iz 1. stoletja po Kr. je v svojem Naravoslovju spregovoril o grškem slikarstvu. Na najvišje mesto med vsemi je postavil slikarja Apela. Čeprav je Plinij sam veljal za izjemno marljivega, saj je danes povsem nepredstavljivo, da je uspel v svojem delu zbrati vso dotedanje vedenje o svetu, je o znamenitem grškem slikarju dejal, da je imel ustaljeno navado, da je vsak dan, ne glede na to, kako zaposlen je bil, zarisal vsaj eno črto. Iz tega se je kasneje izoblikoval pregovor: »Nulla dies sine linea.« - »Niti dneva brez poteze s čopičem.« Sporočilo te misli ali kar zapovedi je, da mora človek, ne glede na to, kako nadarjen je, vztrajno in vestno, vsak dan in brez predaha, uriti svoje veščine, če hoče, da jih bo razvil do vrhunskosti in v vrhunskem stanju tudi ohranil. To ne velja le za slikarsko obrt, ampak enako tudi za literarne ustvarjalce ali znanstvene raziskovalce. Pravzaprav velja to za slehernega človeka, če želi ohraniti svojo osebno držo, ambicije in to, kar ga zanima. Če hočemo ohraniti moč vere, moramo prebirati Sveto pismo, četudi zaradi opravil vsakdana, en sam stavek na dan. Če hočemo ohraniti moč znanja, ga moramo vsak dan krepiti z novimi in novimi spoznanji in odkritji. Če hočemo ohraniti moč ljubezni, ne moremo ljubiti tu in tam ali enkrat letno, ampak dan za dnem razdajati svojo ljubezen. Ali, kot pravi grški modrec Biant iz Priene: »Z delom si boš pridobil trajni spomin, z izbiro pravega trenutka previdnost, z načinom življenja plemenitost, z naporom vztrajnost, s strahom pobožnost, z bogastvom prijateljstvo, z besedo zaupanje, z molkom dostojanstvo, z razmislekom pravičnost, s pogumom hrabrost, z dejavnostjo moč, z ugledom oblast.«
Veliki rimski enciklopedist Plinij Starejši iz 1. stoletja po Kr. je v svojem Naravoslovju spregovoril o grškem slikarstvu. Na najvišje mesto med vsemi je postavil slikarja Apela. Čeprav je Plinij sam veljal za izjemno marljivega, saj je danes povsem nepredstavljivo, da je uspel v svojem delu zbrati vso dotedanje vedenje o svetu, je o znamenitem grškem slikarju dejal, da je imel ustaljeno navado, da je vsak dan, ne glede na to, kako zaposlen je bil, zarisal vsaj eno črto. Iz tega se je kasneje izoblikoval pregovor: »Nulla dies sine linea.« - »Niti dneva brez poteze s čopičem.« Sporočilo te misli ali kar zapovedi je, da mora človek, ne glede na to, kako nadarjen je, vztrajno in vestno, vsak dan in brez predaha, uriti svoje veščine, če hoče, da jih bo razvil do vrhunskosti in v vrhunskem stanju tudi ohranil. To ne velja le za slikarsko obrt, ampak enako tudi za literarne ustvarjalce ali znanstvene raziskovalce. Pravzaprav velja to za slehernega človeka, če želi ohraniti svojo osebno držo, ambicije in to, kar ga zanima. Če hočemo ohraniti moč vere, moramo prebirati Sveto pismo, četudi zaradi opravil vsakdana, en sam stavek na dan. Če hočemo ohraniti moč znanja, ga moramo vsak dan krepiti z novimi in novimi spoznanji in odkritji. Če hočemo ohraniti moč ljubezni, ne moremo ljubiti tu in tam ali enkrat letno, ampak dan za dnem razdajati svojo ljubezen. Ali, kot pravi grški modrec Biant iz Priene: »Z delom si boš pridobil trajni spomin, z izbiro pravega trenutka previdnost, z načinom življenja plemenitost, z naporom vztrajnost, s strahom pobožnost, z bogastvom prijateljstvo, z besedo zaupanje, z molkom dostojanstvo, z razmislekom pravičnost, s pogumom hrabrost, z dejavnostjo moč, z ugledom oblast.«