Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Za dobro jutro, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vam želim, da bi imeli danes res srečo in ne naleteli na koga, ki misli, da je sam na svetu. Včeraj sem brez kakršnih koli obveznosti pohajal po mestu. Nič hudega sluteč sem mirno opazoval tujce, ki so občudovali meni čisto vsakdanje stvari. Slišiš lahko take in drugačne govorice in ob tem sem se spraševal, le kaj privlači te ljudi, da tako zavzeto letajo za svojimi vodiči po razgreti Ljubljani. Nenadoma zaslišim klicanje svojega imena. Brez skrbi: nisem postal mestna znamenitost, noben vodič me ni omenjal, le znanec, ki ga že nekaj časa nisem srečal, me je v množici prepoznal. Nikamor se mi ni mudilo, zato mi je bila družba sprva prijetna. Našla sva prostor, kjer bova lahko v miru popila kavo. Zanimalo me je, kako kaj živi, kaj počne, kaj načrtuje in kakšni so njegovi pogledi na trenutno dogajanje. Ulila se je ploha in ne tista z neba, ampak tista polna besed. Najprej so bili na vrsti njegovi uspehi. Vsemogoči dosežki, za katere nisem niti vedel, da ostajajo, so se živahno risali pred mano. Ko je to pošlo in nisem več kazal tistega začetnega navdušenja, so prišle bolezni in težave. Še dobro, da si nisem zapomnil vseh bolezni, ki so ga doletele, saj bi po tako natančnem naštevanju simptomov morda še pri sebi odkril kakšno. Ob tako podrobnem opisu grem staviti, da bi vsak izmed nas lahko prepoznal kakšno vsaj začetno stanje obolenja. Ker me tudi bolezni in težave niso več pritegnile, se je začelo z opisi ljudi, s katerimi mora živeti. Bojim se, da bo Dantejev Pekel šel v pozabo. Moj sogovornik je svoje bližnje risal v tako peklenskih podobah, da je še mene kljub vročini pošteno zmrazilo. Sami veste, da ni bilo treba mojega sogovornika kaj spraševati, še manj sem ob njem sam prišel na vrsto, da bi kaj povedal. Zdelo se mi je, da bo le kavarna imela od tega korist, saj je bila ena kava bistveno premalo, da bi moj sogovornik vse povedal. Vem, da ni lepo lagati, a kaj drugega mi ni preostalo. Začel sem pogledovati na uro in ob množici besed z druge strani mize le izdavil, da se mi mudi drugam. Se ve, da je bil ta 'drugam' le izhod v sili, saj rad poslušam, a samo tam, kjer je kaj prostora tudi zame. Gotovo takih gostobesednežev ne bomo spreobrnili. Sebi in vam danes vseeno želim, da bi zmogli svojim sogovornikom pustiti, da pridejo vsaj malo do besede. Ne le, da se bomo med seboj bolje razumeli, tudi dan bo vsem nam lepši.
Za dobro jutro, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vam želim, da bi imeli danes res srečo in ne naleteli na koga, ki misli, da je sam na svetu. Včeraj sem brez kakršnih koli obveznosti pohajal po mestu. Nič hudega sluteč sem mirno opazoval tujce, ki so občudovali meni čisto vsakdanje stvari. Slišiš lahko take in drugačne govorice in ob tem sem se spraševal, le kaj privlači te ljudi, da tako zavzeto letajo za svojimi vodiči po razgreti Ljubljani. Nenadoma zaslišim klicanje svojega imena. Brez skrbi: nisem postal mestna znamenitost, noben vodič me ni omenjal, le znanec, ki ga že nekaj časa nisem srečal, me je v množici prepoznal. Nikamor se mi ni mudilo, zato mi je bila družba sprva prijetna. Našla sva prostor, kjer bova lahko v miru popila kavo. Zanimalo me je, kako kaj živi, kaj počne, kaj načrtuje in kakšni so njegovi pogledi na trenutno dogajanje. Ulila se je ploha in ne tista z neba, ampak tista polna besed. Najprej so bili na vrsti njegovi uspehi. Vsemogoči dosežki, za katere nisem niti vedel, da ostajajo, so se živahno risali pred mano. Ko je to pošlo in nisem več kazal tistega začetnega navdušenja, so prišle bolezni in težave. Še dobro, da si nisem zapomnil vseh bolezni, ki so ga doletele, saj bi po tako natančnem naštevanju simptomov morda še pri sebi odkril kakšno. Ob tako podrobnem opisu grem staviti, da bi vsak izmed nas lahko prepoznal kakšno vsaj začetno stanje obolenja. Ker me tudi bolezni in težave niso več pritegnile, se je začelo z opisi ljudi, s katerimi mora živeti. Bojim se, da bo Dantejev Pekel šel v pozabo. Moj sogovornik je svoje bližnje risal v tako peklenskih podobah, da je še mene kljub vročini pošteno zmrazilo. Sami veste, da ni bilo treba mojega sogovornika kaj spraševati, še manj sem ob njem sam prišel na vrsto, da bi kaj povedal. Zdelo se mi je, da bo le kavarna imela od tega korist, saj je bila ena kava bistveno premalo, da bi moj sogovornik vse povedal. Vem, da ni lepo lagati, a kaj drugega mi ni preostalo. Začel sem pogledovati na uro in ob množici besed z druge strani mize le izdavil, da se mi mudi drugam. Se ve, da je bil ta 'drugam' le izhod v sili, saj rad poslušam, a samo tam, kjer je kaj prostora tudi zame. Gotovo takih gostobesednežev ne bomo spreobrnili. Sebi in vam danes vseeno želim, da bi zmogli svojim sogovornikom pustiti, da pridejo vsaj malo do besede. Ne le, da se bomo med seboj bolje razumeli, tudi dan bo vsem nam lepši.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ponovljeni v Duhovni misli razmišlja o poštenosti. Vsak bi si moral prizadevati zanjo.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ponovljeni v Duhovni misli razmišlja o poštenosti. Vsak bi si moral prizadevati zanjo.
Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Za res vernega človeka pa so ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve. Najprej spominov. Na dan vernih rajnih se spominjamo pokojnih, ki še ne v polnosti gledajo Boga. Ker so pri Bogu, čeprav ne v polnosti, lahko že prosijo za nas. Smrt naših človeških odnosov ne uniči, ampak jih oplemeniti, spravi na višjo raven. Naša mama, ki nas je ljubila v življenju, ostaja tudi po smrti naša mama in prosi pri Bogu za nas. Njena ljubezen se s smrtjo ne neha. Dalje sporočilo upanja. To, da smrt ne unči naših odnosov, ampak jih oplemeniti, je neizmerna lepota krščanskega sporočila. Naši starši ostajajo naši starši. Prav tako naši sozakonci, otroci ali prijatelji. Ljubezen namreč nikoli ne mine, zatrjuje Sveto pismo in ljubezen, s katero so nas ljubili naši najbližji, ne more umreti, ampak ostane za vedno. Dnevi molitve. Kogar ljubiš, se ga bos spominjal v molitvi. Ko molimo za naše rajne, tudi za tiste, ki še niso v polnosti pri Bogu, se zavedajmo, da lahko molimo tudi k njim in jih prosimo, naj pri Bogu posredujejo za nas. Dnevi opomina. Prvonovembrski prazniki nas nehote spomnijo, da smo minljivi. Po domače povedano, da bomo tudi mi umrli. Ni prav, če bi nam misel na smrt jemala pogum, naj nas pa opominja, da čas, ki ga živimo na tej zemlji dobro in odgovorno izkoristimo. Čez nekaj let, ko ne bo nihče od nas imel več častnih nazivov ali opravljal pomembnih nalog, ne bo pomembno, kakšne naloge si opravljal. Kako želimo, da bi se nas spominjali. Kaj si želimo, da bi pisalo na našem grobu? Misel na končnost, nas postavlja na realna tla. Opominja nas, da se osredotočimo na bistveno v življenju. Sestra Emanuela Žerdin, ki je veliko let delala v hospicu, je dejala, da nihče od njihovih stanovalcev v zadnjih dnevih življenja ni želel, da bi k njemu pripeljali hišo, ki jo je zgradil ali vikend, ki ga je kupil. Niti izvrstnega avtomobila. Želel pa je, da so k njemu prišli vnuki, otroci, prijatelji. Ljudje, ki so mu nekaj pomenili. Veselijo se svitanja novega dne, smehljaja bližnjih, smeha prijateljev, sprehoda v parku, šopka rož … V bližini smrti dobijo stvari nov pomen. Tudi mnoge težave, ki se nam v tem trenutku zdijo izredno velike, se zmanjšajo. Zato bolj kot cenimo neizogibnost smrti, bolj tudi cenimo življenje. Ko sprejemamo dejstvo, da smo minljivi, moremo sprejeti druge ljudi in težke trenutke v življenju z večjim sočutjem. Omogoča nam, da živimo bolj v miru in spokojnosti.
Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Za res vernega človeka pa so ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve. Najprej spominov. Na dan vernih rajnih se spominjamo pokojnih, ki še ne v polnosti gledajo Boga. Ker so pri Bogu, čeprav ne v polnosti, lahko že prosijo za nas. Smrt naših človeških odnosov ne uniči, ampak jih oplemeniti, spravi na višjo raven. Naša mama, ki nas je ljubila v življenju, ostaja tudi po smrti naša mama in prosi pri Bogu za nas. Njena ljubezen se s smrtjo ne neha. Dalje sporočilo upanja. To, da smrt ne unči naših odnosov, ampak jih oplemeniti, je neizmerna lepota krščanskega sporočila. Naši starši ostajajo naši starši. Prav tako naši sozakonci, otroci ali prijatelji. Ljubezen namreč nikoli ne mine, zatrjuje Sveto pismo in ljubezen, s katero so nas ljubili naši najbližji, ne more umreti, ampak ostane za vedno. Dnevi molitve. Kogar ljubiš, se ga bos spominjal v molitvi. Ko molimo za naše rajne, tudi za tiste, ki še niso v polnosti pri Bogu, se zavedajmo, da lahko molimo tudi k njim in jih prosimo, naj pri Bogu posredujejo za nas. Dnevi opomina. Prvonovembrski prazniki nas nehote spomnijo, da smo minljivi. Po domače povedano, da bomo tudi mi umrli. Ni prav, če bi nam misel na smrt jemala pogum, naj nas pa opominja, da čas, ki ga živimo na tej zemlji dobro in odgovorno izkoristimo. Čez nekaj let, ko ne bo nihče od nas imel več častnih nazivov ali opravljal pomembnih nalog, ne bo pomembno, kakšne naloge si opravljal. Kako želimo, da bi se nas spominjali. Kaj si želimo, da bi pisalo na našem grobu? Misel na končnost, nas postavlja na realna tla. Opominja nas, da se osredotočimo na bistveno v življenju. Sestra Emanuela Žerdin, ki je veliko let delala v hospicu, je dejala, da nihče od njihovih stanovalcev v zadnjih dnevih življenja ni želel, da bi k njemu pripeljali hišo, ki jo je zgradil ali vikend, ki ga je kupil. Niti izvrstnega avtomobila. Želel pa je, da so k njemu prišli vnuki, otroci, prijatelji. Ljudje, ki so mu nekaj pomenili. Veselijo se svitanja novega dne, smehljaja bližnjih, smeha prijateljev, sprehoda v parku, šopka rož … V bližini smrti dobijo stvari nov pomen. Tudi mnoge težave, ki se nam v tem trenutku zdijo izredno velike, se zmanjšajo. Zato bolj kot cenimo neizogibnost smrti, bolj tudi cenimo življenje. Ko sprejemamo dejstvo, da smo minljivi, moremo sprejeti druge ljudi in težke trenutke v življenju z večjim sočutjem. Omogoča nam, da živimo bolj v miru in spokojnosti.
Če me ljubiš, ktera duša, spomni se tedaj name, ko zakrije tiha ruša nikdar mirno mi srce! Lepe rože mi nasadi na gomilo za spomin, ko predrami žar pomladi cvetje hribov in dolin. Z verzi iz pesmi Po smrti pesnika, dramatika in duhovnika Antona Medveda se nežno odpira prostor med zemeljskim in večnim — prostor spomina, hvaležnosti in tihega upanja. Pesnik nas vabi, da s preprostimi, a globokimi dejanji — s spominom, molitvijo, in cvetjem — ohranjamo vez z umrlimi, ki so nam podarili del sebe. Ko stopamo v praznični dan spomina na naše drage rajne, nas Medvedovi verzi opominjajo, da ljubezen ne mine s smrtjo. Tisti, ki so nas ljubili in nas učili, še naprej živijo v naših mislih in besedah. Njihova zapuščina pa ni le v spominih, temveč tudi v doti naukov, v življenjski modrosti, ki jo nosimo naprej — v spoštovanju, sočutju in veri, da smrt ni konec, temveč prehod. Ob svečah, ki bodo nocoj razsvetljevale grobove, se prižigajo tudi notranje luči — luči hvaležnosti. Vsaka luč je molitev, vsak cvet izraz zahvale, vsaka misel povezava z večnostjo. V tihoti pokopališč se združujeta žalost in mir, zemeljsko in nebeško, spomin in upanje. Ko se človek ustavi ob grobu, začuti, kako krhka in dragocena je nit življenja. A prav v tej krhkosti se razodeva večnost — ne kot oddaljena, hladna obljuba, temveč kot neugasljiva prisotnost ljubezni, ki presega čas in smrt. Smrt, ki jo tolikokrat razumemo kot konec, je v Božjem pogledu vrata. Vodi v prostranstvo, kjer duša spozna resnico svojega obstoja — da je bila ustvarjena za večnost, za Ljubezen samo. V tej luči postane vse zemeljsko: trpljenje, izgube, bolečina — del dozorevanja za tisto polnost, ki jo slutimo, a je tukaj še ne moremo v celoti uzreti. To čutenje in hrepenenje po večnem so čudovito izrazili veliki skladatelji, če pomislimo samo na Beethovnovo Abendlied unter'm gestirntem Himmel, Handlovo I know that my Redeemer liveth ali pa na največjega slovenskega renesančnega skladatelja Jakoba Petelina Gallusa in njegov motet Ecce, quomodo moritur justus. Za mnoge, ki so že odšli pred nami s tega sveta, lahko skupaj z velikim apostolom Pavlom rečemo: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«
Če me ljubiš, ktera duša, spomni se tedaj name, ko zakrije tiha ruša nikdar mirno mi srce! Lepe rože mi nasadi na gomilo za spomin, ko predrami žar pomladi cvetje hribov in dolin. Z verzi iz pesmi Po smrti pesnika, dramatika in duhovnika Antona Medveda se nežno odpira prostor med zemeljskim in večnim — prostor spomina, hvaležnosti in tihega upanja. Pesnik nas vabi, da s preprostimi, a globokimi dejanji — s spominom, molitvijo, in cvetjem — ohranjamo vez z umrlimi, ki so nam podarili del sebe. Ko stopamo v praznični dan spomina na naše drage rajne, nas Medvedovi verzi opominjajo, da ljubezen ne mine s smrtjo. Tisti, ki so nas ljubili in nas učili, še naprej živijo v naših mislih in besedah. Njihova zapuščina pa ni le v spominih, temveč tudi v doti naukov, v življenjski modrosti, ki jo nosimo naprej — v spoštovanju, sočutju in veri, da smrt ni konec, temveč prehod. Ob svečah, ki bodo nocoj razsvetljevale grobove, se prižigajo tudi notranje luči — luči hvaležnosti. Vsaka luč je molitev, vsak cvet izraz zahvale, vsaka misel povezava z večnostjo. V tihoti pokopališč se združujeta žalost in mir, zemeljsko in nebeško, spomin in upanje. Ko se človek ustavi ob grobu, začuti, kako krhka in dragocena je nit življenja. A prav v tej krhkosti se razodeva večnost — ne kot oddaljena, hladna obljuba, temveč kot neugasljiva prisotnost ljubezni, ki presega čas in smrt. Smrt, ki jo tolikokrat razumemo kot konec, je v Božjem pogledu vrata. Vodi v prostranstvo, kjer duša spozna resnico svojega obstoja — da je bila ustvarjena za večnost, za Ljubezen samo. V tej luči postane vse zemeljsko: trpljenje, izgube, bolečina — del dozorevanja za tisto polnost, ki jo slutimo, a je tukaj še ne moremo v celoti uzreti. To čutenje in hrepenenje po večnem so čudovito izrazili veliki skladatelji, če pomislimo samo na Beethovnovo Abendlied unter'm gestirntem Himmel, Handlovo I know that my Redeemer liveth ali pa na največjega slovenskega renesančnega skladatelja Jakoba Petelina Gallusa in njegov motet Ecce, quomodo moritur justus. Za mnoge, ki so že odšli pred nami s tega sveta, lahko skupaj z velikim apostolom Pavlom rečemo: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«
Glas reformacije, ki je prvič zavel v 16. stoletju, še vedno trese zrak našega bleščečega, tehnološkega prevzetnega 21. stoletja. Reformacija nas spominja, da se prava prenova začne v človekovem srcu, tam kjer božja beseda nagovori, pretrese, prepiha in preobrazi. Apostol Pavel pravi: »Ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobrazite z obnovo svojega mišljenja.« Prenovljeni človek postane vir prenove družbe; iz vere se rodi dejavna ljubezen; iz sprave mir in iz usmiljenja pravičnost. Če bi glas reformacije spregovoril danes, bi z vso močjo udaril ob štiri temeljne stebre našega časa. Prvi steber: mir namesto sovraštva. Kristusovo povabilo je jasno, blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci, beremo v Matejevem evangeliju. Reformacija je razkrila, da sovraštvo, razdor in nasilje nimajo mesta tam, kjer vlada evangelij. Prenova družbe se začne, ko se človek odpove sovraštvu in sprejme kulturo dialoga, odpuščanja in sožitja. Drugi steber: ohranjanje življenja in sočutja v trpljenju. Svetopisemsko izročilo vidi življenje kot Božji dar. V peti Mojzesovi knjigi beremo: »Predložil sem ti življenje in smrt.« Izvoli torej življenje, da boš živel. Namesto poti obupa, samomora z asistenco nas vera kliče k spremljanju, podpori in dostojanstveni paliativni oskrbi. Apostol Pavel piše: »Nosite bremena drug drugemu.« Sočutje nadomešča osamo. Tretji steber: skrb za ubogega, zatiranega in bolnega človeka. Kristus sam se poistoveti z najbolj ranljivimi. Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili, beremo v Matejevem evangeliju. Prenova po evangeliju je družbena, ker seže do ranjenih, prezrtih in izkoriščenih. Prerok Mihej povzema Božjo voljo takole: »Pravično delaj, ljubi dobroto in ponižno hodi s svojim Bogom.« Četrti steber: prenova po besedi. Reformacija nas uči, da brez vračanja k Kristusovi besedi ni trajne prenove. Trava usiha, cvet odpada, a beseda našega Boga ostane na veke, je zapisal prerok Izaija. Le tam, kjer Božja beseda oblikuje srce, zraste skupnost, ki izžareva mir, spoštovanje življenja in skrb za bližnjega. Naj nas duh reformacije danes vodi k notranji in družbeni prenovi, ki je ukoreninjena v Svetem pismu; zaznamovana z mirom, s spoštovanjem življenja, z ljubeznijo do najbolj ranljivih.
Glas reformacije, ki je prvič zavel v 16. stoletju, še vedno trese zrak našega bleščečega, tehnološkega prevzetnega 21. stoletja. Reformacija nas spominja, da se prava prenova začne v človekovem srcu, tam kjer božja beseda nagovori, pretrese, prepiha in preobrazi. Apostol Pavel pravi: »Ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobrazite z obnovo svojega mišljenja.« Prenovljeni človek postane vir prenove družbe; iz vere se rodi dejavna ljubezen; iz sprave mir in iz usmiljenja pravičnost. Če bi glas reformacije spregovoril danes, bi z vso močjo udaril ob štiri temeljne stebre našega časa. Prvi steber: mir namesto sovraštva. Kristusovo povabilo je jasno, blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci, beremo v Matejevem evangeliju. Reformacija je razkrila, da sovraštvo, razdor in nasilje nimajo mesta tam, kjer vlada evangelij. Prenova družbe se začne, ko se človek odpove sovraštvu in sprejme kulturo dialoga, odpuščanja in sožitja. Drugi steber: ohranjanje življenja in sočutja v trpljenju. Svetopisemsko izročilo vidi življenje kot Božji dar. V peti Mojzesovi knjigi beremo: »Predložil sem ti življenje in smrt.« Izvoli torej življenje, da boš živel. Namesto poti obupa, samomora z asistenco nas vera kliče k spremljanju, podpori in dostojanstveni paliativni oskrbi. Apostol Pavel piše: »Nosite bremena drug drugemu.« Sočutje nadomešča osamo. Tretji steber: skrb za ubogega, zatiranega in bolnega človeka. Kristus sam se poistoveti z najbolj ranljivimi. Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili, beremo v Matejevem evangeliju. Prenova po evangeliju je družbena, ker seže do ranjenih, prezrtih in izkoriščenih. Prerok Mihej povzema Božjo voljo takole: »Pravično delaj, ljubi dobroto in ponižno hodi s svojim Bogom.« Četrti steber: prenova po besedi. Reformacija nas uči, da brez vračanja k Kristusovi besedi ni trajne prenove. Trava usiha, cvet odpada, a beseda našega Boga ostane na veke, je zapisal prerok Izaija. Le tam, kjer Božja beseda oblikuje srce, zraste skupnost, ki izžareva mir, spoštovanje življenja in skrb za bližnjega. Naj nas duh reformacije danes vodi k notranji in družbeni prenovi, ki je ukoreninjena v Svetem pismu; zaznamovana z mirom, s spoštovanjem življenja, z ljubeznijo do najbolj ranljivih.
Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina. Pripoveduje o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki se nanašajo na pretekla življenja Bude Šakjamunija. Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi. Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in da morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi. Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.« Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.« Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če res razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.
Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina. Pripoveduje o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki se nanašajo na pretekla življenja Bude Šakjamunija. Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi. Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in da morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi. Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.« Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.« Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če res razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je namreč Bog ljubezen – to sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, toda proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. Ampak ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo… ko pljunejo nanj … Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo … Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo… s sovraštvom… z zahrbtnostjo… Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo… in diha vse bolj plitvo … ko umira … Toda ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela ves čas. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni … Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je namreč Bog ljubezen – to sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, toda proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. Ampak ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo… ko pljunejo nanj … Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo … Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo… s sovraštvom… z zahrbtnostjo… Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo… in diha vse bolj plitvo … ko umira … Toda ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela ves čas. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni … Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.
"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli o tišini in zbranosti.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli o tišini in zbranosti.
Na pročelju evropskih sodišč je pogosto naslikana prispodoba pravičnosti, ki drži v rokah tehtnico in z njo meri, kam se nagiba teža storjenega dejanja, pri tem pa ima zavezane oči. To je simbol nepristranske pravice, ki vselej sodi tako, kot veleva zakon, ne pa glede na človeka ali pa tako, kot bi nas morda vodilo naše čustveno razpoloženje. Tako veliko modrost zagovarja tudi modri Sirah, ki se pri tem sklicuje na samega Boga, ko pravi: »Gospod je sodnik in ne gleda na slavo osebe, ne bo pristranski na škodo reveža, marveč ga bo uslišal, če se mu bo zgodila krivica.« Prav pred tega Sodnika, ki ne gleda le na zunanjost, ampak vidi v dno srca, nas danes postavlja Rabi iz Nazareta, se pravi naš učitelj Jezus Kristus. Mesija namreč postavlja pred nas dvoje osebnosti: na eni strani gmotno preskrbljenega farizeja, ki pravzaprav res vse naredi po predpisih postave, na drugi strani reveža, ki priznava, da je zaradi svojih stisk kršil marsikateri predpis, in obžaluje, da je grešnik. Kristus hkrati postavlja nasproti tudi dvoje različnih pogledov na zakon. Farizej izpolnjuje postavo po črki zakona in popolnoma spregleda, kakšen je bil pravzaprav namen zakona. Zakon ima pred očmi ne samo posameznika in njegove pravice, ampak tudi vso skupnost in širšo družbo. Ti razlagi zakona si večkrat prideta navzkriž. Če ostajamo samo pri črki zakona, moramo hudodelca pogosto oprostiti, čeprav bi zaslužil hudo kazen. In na drugi strani, ko gledamo tudi namen zakona, lahko razumemo manjše prekrške in smo do prestopnika prizanesljivi. Zato dober sodnik upošteva tudi okoliščine dejanja. Zato je tudi Kristus zelo strog do farizeja, ki daje v nič reveža, ki morda ni imel niti sredstev, da bi izpolnil vse dajatve v templju in mestu. In na drugi strani je prizanesljiv do tega siromaka, ki je iskren in obžaluje svoj greh ter se je pripravljen spremeniti. Kristus pa govori tudi o naših osebnih odnosih. V prijateljstvu in ljubezni je pogosto marsikaj drugače, kot pravi zakon v družbi. V družini pogosto odpustimo in dopustimo kakšno nepravilnost, saj verjamemo v iskrenost naših dragih in smo prizanesljivi do njihovih pomot in nebogljenosti. Prav tako pa se nam zdi, da s človekom, ki bi bil kot farizej in bi imel vedno vse prav ter za vse slabo krivil druge, ni mogoče živeti. Naši osebni odnosi ne morejo biti uravnani le po zakonih, vsega se ne da postaviti v zakonske okvire, potrebni sta iskrenost in ljubezen srca.
Na pročelju evropskih sodišč je pogosto naslikana prispodoba pravičnosti, ki drži v rokah tehtnico in z njo meri, kam se nagiba teža storjenega dejanja, pri tem pa ima zavezane oči. To je simbol nepristranske pravice, ki vselej sodi tako, kot veleva zakon, ne pa glede na človeka ali pa tako, kot bi nas morda vodilo naše čustveno razpoloženje. Tako veliko modrost zagovarja tudi modri Sirah, ki se pri tem sklicuje na samega Boga, ko pravi: »Gospod je sodnik in ne gleda na slavo osebe, ne bo pristranski na škodo reveža, marveč ga bo uslišal, če se mu bo zgodila krivica.« Prav pred tega Sodnika, ki ne gleda le na zunanjost, ampak vidi v dno srca, nas danes postavlja Rabi iz Nazareta, se pravi naš učitelj Jezus Kristus. Mesija namreč postavlja pred nas dvoje osebnosti: na eni strani gmotno preskrbljenega farizeja, ki pravzaprav res vse naredi po predpisih postave, na drugi strani reveža, ki priznava, da je zaradi svojih stisk kršil marsikateri predpis, in obžaluje, da je grešnik. Kristus hkrati postavlja nasproti tudi dvoje različnih pogledov na zakon. Farizej izpolnjuje postavo po črki zakona in popolnoma spregleda, kakšen je bil pravzaprav namen zakona. Zakon ima pred očmi ne samo posameznika in njegove pravice, ampak tudi vso skupnost in širšo družbo. Ti razlagi zakona si večkrat prideta navzkriž. Če ostajamo samo pri črki zakona, moramo hudodelca pogosto oprostiti, čeprav bi zaslužil hudo kazen. In na drugi strani, ko gledamo tudi namen zakona, lahko razumemo manjše prekrške in smo do prestopnika prizanesljivi. Zato dober sodnik upošteva tudi okoliščine dejanja. Zato je tudi Kristus zelo strog do farizeja, ki daje v nič reveža, ki morda ni imel niti sredstev, da bi izpolnil vse dajatve v templju in mestu. In na drugi strani je prizanesljiv do tega siromaka, ki je iskren in obžaluje svoj greh ter se je pripravljen spremeniti. Kristus pa govori tudi o naših osebnih odnosih. V prijateljstvu in ljubezni je pogosto marsikaj drugače, kot pravi zakon v družbi. V družini pogosto odpustimo in dopustimo kakšno nepravilnost, saj verjamemo v iskrenost naših dragih in smo prizanesljivi do njihovih pomot in nebogljenosti. Prav tako pa se nam zdi, da s človekom, ki bi bil kot farizej in bi imel vedno vse prav ter za vse slabo krivil druge, ni mogoče živeti. Naši osebni odnosi ne morejo biti uravnani le po zakonih, vsega se ne da postaviti v zakonske okvire, potrebni sta iskrenost in ljubezen srca.
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo pritegnili ljudi k pravi poti življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer obilje vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, pa je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v bogastvu se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal skoraj nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to opravilo. Še lastnima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je obsodil na smrt vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te tako življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najbolj izvrstne jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak hip padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Tako mu je Dionizij dovolj jasno pokazal, da tisti, ki mu vselej nekaj grozi, ni srečen, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej brezskrbno veselil, četudi ga obdajajo samo bogastvo in dobrine. Nasprotno pa bo pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo pritegnili ljudi k pravi poti življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer obilje vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, pa je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v bogastvu se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal skoraj nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to opravilo. Še lastnima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je obsodil na smrt vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te tako življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najbolj izvrstne jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak hip padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Tako mu je Dionizij dovolj jasno pokazal, da tisti, ki mu vselej nekaj grozi, ni srečen, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej brezskrbno veselil, četudi ga obdajajo samo bogastvo in dobrine. Nasprotno pa bo pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebno nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In taki miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najpomembnejše vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja, je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin, človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja s splošno veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza Harvard mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, to ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače, kot je predpisano ali vsiljeno od javnega mnenja. Vprašanje je, ali si upamo ŽIVETI V RESNICI ali je bolje in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičim se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je, kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi si upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebno nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In taki miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najpomembnejše vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja, je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin, človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja s splošno veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza Harvard mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, to ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače, kot je predpisano ali vsiljeno od javnega mnenja. Vprašanje je, ali si upamo ŽIVETI V RESNICI ali je bolje in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičim se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je, kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi si upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
Učitelj zen budizma Dušan Osojnik v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o prehranjevanju in odnosu vsejedcev in veganov.
Učitelj zen budizma Dušan Osojnik v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o prehranjevanju in odnosu vsejedcev in veganov.
Danes največkrat potujemo v avtomobilih. Ceste so polne ljudi – ups, avtomobilov, v katerih so pet, štirje, trije, dva ali eden potnik. Vrata in okna so skrbno zaprta, saj zaradi vročine vsi uporabljamo klimo. Le redko kdo vidi, kdo vozi ob njem v drugem, prav tako trdno zaprtem avtomobilu, z istimi skrbmi in istim ciljem. Drvimo naprej, z eno samo mislijo – priti čimprej na določen cilj in potem spet čimprej nazaj. Če se zgodi, da naenkrat obstanemo, smo takoj obremenjeni, nejevoljni, saj mislimo, da z avtom dobimo tudi pravico voziti po cestah brez zastojev in brez težav. Ko pa pridemo čez mejo v našo sosednjo državo, vidimo, da je tam javni prevoz precej bolj živahen in uporabljen kot pri nas. Ker sem si vzela dovolj časa, sem videla, kako lepo je lahko potovanje z javnim prevozom. Koliko ljudi srečaš, ki jih drugače nikoli ne bi! Koliko fotografij lahko narediš skozi avtobusno okno in koliko krat te nasmejijo šoferji, ki rešujejo najbolj nenavadne situacije na mejnih prehodih! Današnji način življenja, ko drvimo iz kraja v kraj z avtomobili, omejuje naša srečanja. Premalo obrazov vidimo, prevelika razdalja je med nami in stene avtomobilov nas še bolj zapirajo v našo individualnost. Pa tudi - vse manj presenečenj se nam zgodi in zato se dolgočasimo kljub najmodernejšemu avtomobilu. A če potuješ z drugimi, lahko srečaš sprevodnika, ki v vročini prihaja urejen in nasmejan kot iz modnega kataloga, lahko se pogovoriš z mladim parom iz Irske, ki je presenečen nad lepotami naše domovine. Ali pa ti pisana vedeževalka napove, da bo ta dan za tebe srečnejši kot vsi drugi! V Črni Gori, na Cetinju, kjer sem dolgo let živela, so ljudje pred leti prosili moje sosestre redovnice, naj spet, kot nekoč, več hodijo peš! »Veste« ,so rekli,«ko ste v avtu, vas ne vidimo, niti vas ne moremo pozdraviti, ali se vas dotakniti. A nam to veliko pomeni! Vi ste blagoslov našega mesta in zdelo se nam je, kjer vi hodite, vse postane lepše zaradi vaše molitve!« Sreča se rojeva v srečanjih, srečanja pa nastanejo tam, kjer prebijemo zidove modernega načina življenja in si dovolimo, da kot otroci čakamo, se vozimo in pogovarjamo z drugimi ljudmi. Ni dobro človeku biti sam!
Danes največkrat potujemo v avtomobilih. Ceste so polne ljudi – ups, avtomobilov, v katerih so pet, štirje, trije, dva ali eden potnik. Vrata in okna so skrbno zaprta, saj zaradi vročine vsi uporabljamo klimo. Le redko kdo vidi, kdo vozi ob njem v drugem, prav tako trdno zaprtem avtomobilu, z istimi skrbmi in istim ciljem. Drvimo naprej, z eno samo mislijo – priti čimprej na določen cilj in potem spet čimprej nazaj. Če se zgodi, da naenkrat obstanemo, smo takoj obremenjeni, nejevoljni, saj mislimo, da z avtom dobimo tudi pravico voziti po cestah brez zastojev in brez težav. Ko pa pridemo čez mejo v našo sosednjo državo, vidimo, da je tam javni prevoz precej bolj živahen in uporabljen kot pri nas. Ker sem si vzela dovolj časa, sem videla, kako lepo je lahko potovanje z javnim prevozom. Koliko ljudi srečaš, ki jih drugače nikoli ne bi! Koliko fotografij lahko narediš skozi avtobusno okno in koliko krat te nasmejijo šoferji, ki rešujejo najbolj nenavadne situacije na mejnih prehodih! Današnji način življenja, ko drvimo iz kraja v kraj z avtomobili, omejuje naša srečanja. Premalo obrazov vidimo, prevelika razdalja je med nami in stene avtomobilov nas še bolj zapirajo v našo individualnost. Pa tudi - vse manj presenečenj se nam zgodi in zato se dolgočasimo kljub najmodernejšemu avtomobilu. A če potuješ z drugimi, lahko srečaš sprevodnika, ki v vročini prihaja urejen in nasmejan kot iz modnega kataloga, lahko se pogovoriš z mladim parom iz Irske, ki je presenečen nad lepotami naše domovine. Ali pa ti pisana vedeževalka napove, da bo ta dan za tebe srečnejši kot vsi drugi! V Črni Gori, na Cetinju, kjer sem dolgo let živela, so ljudje pred leti prosili moje sosestre redovnice, naj spet, kot nekoč, več hodijo peš! »Veste« ,so rekli,«ko ste v avtu, vas ne vidimo, niti vas ne moremo pozdraviti, ali se vas dotakniti. A nam to veliko pomeni! Vi ste blagoslov našega mesta in zdelo se nam je, kjer vi hodite, vse postane lepše zaradi vaše molitve!« Sreča se rojeva v srečanjih, srečanja pa nastanejo tam, kjer prebijemo zidove modernega načina življenja in si dovolimo, da kot otroci čakamo, se vozimo in pogovarjamo z drugimi ljudmi. Ni dobro človeku biti sam!
Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, in hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, in hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje«, kot smo rekli pri nas. Ali pa velikanski krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, toda včasih je šlo zelo zares … Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri … No, če sem čisto natančen, je po navadi komu najprej kri zavrela in zato pri kom drugem tekla! Toda kri je vrela in tekla … trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Z (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil … ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse … ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati, ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt. Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo, kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko tehtnejša vprašanja za politike kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, to je veliko težje!
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje«, kot smo rekli pri nas. Ali pa velikanski krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, toda včasih je šlo zelo zares … Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri … No, če sem čisto natančen, je po navadi komu najprej kri zavrela in zato pri kom drugem tekla! Toda kri je vrela in tekla … trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Z (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil … ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse … ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati, ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt. Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo, kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko tehtnejša vprašanja za politike kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, to je veliko težje!
Razmišljam o vztrajnosti in potrpežljivosti – dveh vrednotah, ki ju današnji način življenja pogosto potiska na stranski tir. Živimo v svetu, ki ne želi čakati in ki težko vztraja v pričakovanju. Vse je na gumb: zdaj in takoj. Po trgovinah obstajajo linije, kjer ni treba čakati, če imaš manj stvari. Na bencinski črpalki ni treba več stati v vrsti, da bi plačal – plačaš lahko kar ob polnjenju rezervoarja. Nekateri semaforji so opremljeni s senzorji, ki zaznajo približevanje vozila, in se zato prižge zelena luč. In še bi lahko našteval. Vse zato, da bi pridobili pri času. Toda malo izzivalno vprašanje: Kaj pa naredimo s pridobljenim časom? Se je zaradi teh pridobitev res dvignila kakovost našega življenja? Imamo zato več časa za dobra in plemenita dejanja? Postavljam le vprašanja – nisem namreč prepričan, da so odgovori črno-beli. Živimo v času zaslonov – pravih “tatov” našega časa, ki ga sicer pridobimo, vendar ga na drugi strani tako hitro “zekraniziramo”. Na to dimenzijo življenja sem pomislil ob prebiranju današnjega evangelija, ki tako močno nagovarja. Jezus najprej pravi, da moramo vedno moliti in se ne naveličati. Že tukaj vidim današnji odklon: tisti, ki molimo, ki zaupamo v moč molitve, pogosto molimo na hitro, na kratko – a bi želeli povratno informacijo, uslišano prošnjo – zdaj in takoj. V evangeliju pa se pojavi vdova, ki hodi »težit« k sodniku s prošnjo, naj ji pomaga do pravice. Pa sodnik ni bil kak pobožnjakar. Sam zase pravi, da se ne boji Boga in se ne meni za človeka. Toda kljub temu se odloči, da bo ubogi vdovi pomagal do pravice. Po domače bi rekli, da ji je pomagal zato, da je imel mir. In prav pri tej ubogi vdovi znova odkrijemo “kakovost” vztrajne prošnje, molitve, ki je bila na koncu uslišana. Če bi pod to pripovedjo potegnili črto, bi lahko rekli, da vztrajnost in neprenehna molitev spreminjata človeka – predvsem tistega, za katerega molimo, pa tudi tistega, ki moli. Vztrajnost pomeni trdno odločenost in zvestobo cilju – tudi takrat, ko pridejo težave, ovire ali se napredek zdi počasen. Je potrpežljivo vztrajanje na poti dobrega, tudi ko se zdi, da uspeh zamuja. Sv. Janez Bosko je zapisal: »Zmagovalec je preprosto tisti, ki je pripravljen vztrajati malo dlje kot drugi.« Vztrajnost je kot tiha moč srca, ki nas drži pokonci, ko razum pravi, da nima več smisla. Je notranji glas, ki šepeta: »Pojdi naprej, še malo, ne odnehaj.« V njej se rojeva zaupanje – zaupanje, da Bog nikoli ne pozabi tistega, ki hodi naprej, čeprav s počasnimi, negotovimi koraki. Pred nami je nov dan. Poskusimo tudi mi danes vztrajati v dobrem in plemenitem – malo dlje od včeraj.
Razmišljam o vztrajnosti in potrpežljivosti – dveh vrednotah, ki ju današnji način življenja pogosto potiska na stranski tir. Živimo v svetu, ki ne želi čakati in ki težko vztraja v pričakovanju. Vse je na gumb: zdaj in takoj. Po trgovinah obstajajo linije, kjer ni treba čakati, če imaš manj stvari. Na bencinski črpalki ni treba več stati v vrsti, da bi plačal – plačaš lahko kar ob polnjenju rezervoarja. Nekateri semaforji so opremljeni s senzorji, ki zaznajo približevanje vozila, in se zato prižge zelena luč. In še bi lahko našteval. Vse zato, da bi pridobili pri času. Toda malo izzivalno vprašanje: Kaj pa naredimo s pridobljenim časom? Se je zaradi teh pridobitev res dvignila kakovost našega življenja? Imamo zato več časa za dobra in plemenita dejanja? Postavljam le vprašanja – nisem namreč prepričan, da so odgovori črno-beli. Živimo v času zaslonov – pravih “tatov” našega časa, ki ga sicer pridobimo, vendar ga na drugi strani tako hitro “zekraniziramo”. Na to dimenzijo življenja sem pomislil ob prebiranju današnjega evangelija, ki tako močno nagovarja. Jezus najprej pravi, da moramo vedno moliti in se ne naveličati. Že tukaj vidim današnji odklon: tisti, ki molimo, ki zaupamo v moč molitve, pogosto molimo na hitro, na kratko – a bi želeli povratno informacijo, uslišano prošnjo – zdaj in takoj. V evangeliju pa se pojavi vdova, ki hodi »težit« k sodniku s prošnjo, naj ji pomaga do pravice. Pa sodnik ni bil kak pobožnjakar. Sam zase pravi, da se ne boji Boga in se ne meni za človeka. Toda kljub temu se odloči, da bo ubogi vdovi pomagal do pravice. Po domače bi rekli, da ji je pomagal zato, da je imel mir. In prav pri tej ubogi vdovi znova odkrijemo “kakovost” vztrajne prošnje, molitve, ki je bila na koncu uslišana. Če bi pod to pripovedjo potegnili črto, bi lahko rekli, da vztrajnost in neprenehna molitev spreminjata človeka – predvsem tistega, za katerega molimo, pa tudi tistega, ki moli. Vztrajnost pomeni trdno odločenost in zvestobo cilju – tudi takrat, ko pridejo težave, ovire ali se napredek zdi počasen. Je potrpežljivo vztrajanje na poti dobrega, tudi ko se zdi, da uspeh zamuja. Sv. Janez Bosko je zapisal: »Zmagovalec je preprosto tisti, ki je pripravljen vztrajati malo dlje kot drugi.« Vztrajnost je kot tiha moč srca, ki nas drži pokonci, ko razum pravi, da nima več smisla. Je notranji glas, ki šepeta: »Pojdi naprej, še malo, ne odnehaj.« V njej se rojeva zaupanje – zaupanje, da Bog nikoli ne pozabi tistega, ki hodi naprej, čeprav s počasnimi, negotovimi koraki. Pred nami je nov dan. Poskusimo tudi mi danes vztrajati v dobrem in plemenitem – malo dlje od včeraj.
Živimo v časovno izstradani družbi, ki nas neusmiljeno potiska do skrajnosti. Kupi več, naredi več, dosezi več. Hitro. Hitreje. Od nas se pričakuje večja učinkovitost, večja storilnost. Več. Več. Več. To, kar danes velja za običajno, je noro. Večina ljudi dela veliko dlje, kot je včasih – kdo še sploh dela štirideset ur na teden? Naši popoldnevi in prosti čas so natrpani z aktivnostmi. Veliko družin le redkokdaj jé skupaj. Zdaj je tipičen družinski obrok meni hitre hrane, naročen iz avtomobila v tistih petnajstih minutah, ki so nam na voljo med uro kitare in treningom nogometa. V naši kulturi je vse to nekaj običajnega, celo pričakovanega. Vedno hitimo in nikoli nimamo dovolj časa. In najbolj tragično pri tem je to, da ima večina ljudi najmanj časa za stvari, za katere pravijo, da so jim najpomembnejše. Večina nas živi s hitrostjo, ki je nevzdržna. Običajni ljudje delajo običajne stvari z običajnim – vratolomnim – tempom in nikoli nimajo dovolj časa za najpomembnejše stvari v svojem življenju. Ena izmed temeljnih laži, ki smo jih sprejeli o pomenu zaposlenosti, je, da ta kaže našo vrednost. Imeti veliko dela pomeni, da smo uspešni in pomembni. Veliko “pomembnih” aktivnosti je znamenje naših sposobnosti in naše vrednosti. Vsakdo, ki kar koli velja, bo vedno kaj počel, ali ne? Toda zakaj mislimo, da javno mnenje ve, kaj je najbolje? Kaj daje večini pravico, da odloča o tem, kaj je prav? Zato vas danes želim povabiti, da naredite nekaj neobičajnega. Ste kdaj jedli v restavraciji, kjer lahko za določeno ceno jeste, kolikor želite? Vse je videti tako vabljivo – ocvrt piščanec s kokosovo moko, zavita telečja pečenka z drobljenim poprom v masleni omaki, gratinirani njoki, lisičkina rižota, sirovi štruklji z mandljevo omako, glazirano korenje, brokoli v smetanovi omaki, sadna solata, čokoladna kocka in grmada z višnjami in smetano. Toda če si boste na svoj krožnik naložili vse, kar je na voljo, bo nekdo moral vas naložiti v reševalno vozilo. Da bi lahko uživali v tem, kar jeste, in hkrati ohranili svoje zdravje, morate izbrati. Enako velja tudi sicer v življenju. Spomniti se morate, da samo zato, ker nekaj lahko naredite, to še ne pomeni, da tudi morate. Namesto besede “in” začnite uporabljati besedo “ali”. Namesto nogometa in učenja kitare lahko vi in vaš otrok izberete nogomet ali kitaro. Namesto da bi delali do poznega večera in odnesli delo s seboj domov, naj bo eno ali drugo. Medtem ko običajni ljudje še naprej dodajajo stvari na svoj seznam opravil, lahko vi sestavite svoj seznam stvari, ki jih ne boste naredili. Za začetek napišite nanj tri aktivnosti, ki jih boste prenehali opravljati. S tem boste v svojem življenju ustvarili prostor za to, kar je za vas resnično pomembno, in upočasnili hitrost, s katero živite. Če ste enako kakor ljudje okrog vas nenehno obremenjeni s težo številnih opravil, nalog, odgovornosti in obveznosti, potem je danes čas za spremembo. Upoštevajte poziv iz Svetega pisma: “Nikar se ne prilagajajte temu veku, ampak se preobražajte z obnovo svojega uma.” (Pismo Rimljanom 12,2) Z drugimi besedami: Prenehajte se prilagajati in početi to, kar počnejo običajni ljudje! Postavite si prioritete, dajte prednost pomembnemu pred nujnim in zaživite polnejše življenje!
Živimo v časovno izstradani družbi, ki nas neusmiljeno potiska do skrajnosti. Kupi več, naredi več, dosezi več. Hitro. Hitreje. Od nas se pričakuje večja učinkovitost, večja storilnost. Več. Več. Več. To, kar danes velja za običajno, je noro. Večina ljudi dela veliko dlje, kot je včasih – kdo še sploh dela štirideset ur na teden? Naši popoldnevi in prosti čas so natrpani z aktivnostmi. Veliko družin le redkokdaj jé skupaj. Zdaj je tipičen družinski obrok meni hitre hrane, naročen iz avtomobila v tistih petnajstih minutah, ki so nam na voljo med uro kitare in treningom nogometa. V naši kulturi je vse to nekaj običajnega, celo pričakovanega. Vedno hitimo in nikoli nimamo dovolj časa. In najbolj tragično pri tem je to, da ima večina ljudi najmanj časa za stvari, za katere pravijo, da so jim najpomembnejše. Večina nas živi s hitrostjo, ki je nevzdržna. Običajni ljudje delajo običajne stvari z običajnim – vratolomnim – tempom in nikoli nimajo dovolj časa za najpomembnejše stvari v svojem življenju. Ena izmed temeljnih laži, ki smo jih sprejeli o pomenu zaposlenosti, je, da ta kaže našo vrednost. Imeti veliko dela pomeni, da smo uspešni in pomembni. Veliko “pomembnih” aktivnosti je znamenje naših sposobnosti in naše vrednosti. Vsakdo, ki kar koli velja, bo vedno kaj počel, ali ne? Toda zakaj mislimo, da javno mnenje ve, kaj je najbolje? Kaj daje večini pravico, da odloča o tem, kaj je prav? Zato vas danes želim povabiti, da naredite nekaj neobičajnega. Ste kdaj jedli v restavraciji, kjer lahko za določeno ceno jeste, kolikor želite? Vse je videti tako vabljivo – ocvrt piščanec s kokosovo moko, zavita telečja pečenka z drobljenim poprom v masleni omaki, gratinirani njoki, lisičkina rižota, sirovi štruklji z mandljevo omako, glazirano korenje, brokoli v smetanovi omaki, sadna solata, čokoladna kocka in grmada z višnjami in smetano. Toda če si boste na svoj krožnik naložili vse, kar je na voljo, bo nekdo moral vas naložiti v reševalno vozilo. Da bi lahko uživali v tem, kar jeste, in hkrati ohranili svoje zdravje, morate izbrati. Enako velja tudi sicer v življenju. Spomniti se morate, da samo zato, ker nekaj lahko naredite, to še ne pomeni, da tudi morate. Namesto besede “in” začnite uporabljati besedo “ali”. Namesto nogometa in učenja kitare lahko vi in vaš otrok izberete nogomet ali kitaro. Namesto da bi delali do poznega večera in odnesli delo s seboj domov, naj bo eno ali drugo. Medtem ko običajni ljudje še naprej dodajajo stvari na svoj seznam opravil, lahko vi sestavite svoj seznam stvari, ki jih ne boste naredili. Za začetek napišite nanj tri aktivnosti, ki jih boste prenehali opravljati. S tem boste v svojem življenju ustvarili prostor za to, kar je za vas resnično pomembno, in upočasnili hitrost, s katero živite. Če ste enako kakor ljudje okrog vas nenehno obremenjeni s težo številnih opravil, nalog, odgovornosti in obveznosti, potem je danes čas za spremembo. Upoštevajte poziv iz Svetega pisma: “Nikar se ne prilagajajte temu veku, ampak se preobražajte z obnovo svojega uma.” (Pismo Rimljanom 12,2) Z drugimi besedami: Prenehajte se prilagajati in početi to, kar počnejo običajni ljudje! Postavite si prioritete, dajte prednost pomembnemu pred nujnim in zaživite polnejše življenje!
Eden največjih dramatikov William Shakespeare je v svoji igri Kakor vam drago monolog melanholičnega Jaquesa začel z besedami: »Ves svet je oder, možje in žene v njem so le igralci…« Vendar je misel, da je svet gledališče in ljudje v njem le interpreti vlog, ki jim jih je v svoji drami določil Bog, veliko starejša. Predstava o tem, da vsak človek igra svojo vlogo, je bila živa že v spisih znamenitega grškega filozofa Platona. Ena izmed njegovih najlepših prispodob je podoba o votlini, v kateri prikazuje več nivojev človeškega bivanja. Nekateri ljudje živijo priklenjeni v temni jami in so zmožni gledati le sence predmetov, ki jih nosijo drugi mimo ognja. Spet drugi so sposobni uzreti predmete, vendar samo tiste, ki jih je v jami naredil človek. Le redki stopijo iz votline, da – zaslepljeni od bleščave prave luči, luči sonca – lahko gledajo zgolj odseve resničnih predmetov v vodi. Samo izbrani pa se navadijo na luč sonca, to je luč resnice, in gledajo v sončni bleščavi resnične predmete. Od tod so misel o človeškem bivanju kot igranju različnih vlog radi prevzemali stoiški filozofi in novoplatoniki, prek njih pa je prešla v krščansko tradicijo Evrope. Tudi sveti Avguštin je zapisal, da je svet velika gledališka predstava. Latinski izraz theatrum mundi, torej »gledališče sveta«, pa je v 12. stoletju skoval angleški teolog Janez Salisburški. Hotel je povedati, da je to, kar živimo, le privid, zgolj lažna predstava, ki pogosto nima opravka z resničnostjo človeškega poslanstva na zemlji. Tako je zapisal, da svetniki »prezirajo gledališče tega sveta z višav njihove kreposti.« Postopoma je misel o svetu kot gledališču izgubljala svojo teološko sporočilo, s tem pa je tonil v pozabo tudi njen najbolj pomemben namig o tuzemskem, vsakodnevnem življenju kot igranju številnih lažnih vlog, v katere smo prisiljeni stopati zaradi logike preživetja. Tolaži nas spoznanje, da morajo tisti, ki na tem odru igrajo glavne vloge, nenehno improvizirati, izstopati iz sebe in igrati druge ter tako nenehno lagati. Nam, ki igramo stranske vloge, pa ostaja veliko več časa, da se družimo s tem, kar smo in želimo resnično biti ali postati, da torej lahko zremo – kot bi dejal Platon – pravo luč resnice.
Eden največjih dramatikov William Shakespeare je v svoji igri Kakor vam drago monolog melanholičnega Jaquesa začel z besedami: »Ves svet je oder, možje in žene v njem so le igralci…« Vendar je misel, da je svet gledališče in ljudje v njem le interpreti vlog, ki jim jih je v svoji drami določil Bog, veliko starejša. Predstava o tem, da vsak človek igra svojo vlogo, je bila živa že v spisih znamenitega grškega filozofa Platona. Ena izmed njegovih najlepših prispodob je podoba o votlini, v kateri prikazuje več nivojev človeškega bivanja. Nekateri ljudje živijo priklenjeni v temni jami in so zmožni gledati le sence predmetov, ki jih nosijo drugi mimo ognja. Spet drugi so sposobni uzreti predmete, vendar samo tiste, ki jih je v jami naredil človek. Le redki stopijo iz votline, da – zaslepljeni od bleščave prave luči, luči sonca – lahko gledajo zgolj odseve resničnih predmetov v vodi. Samo izbrani pa se navadijo na luč sonca, to je luč resnice, in gledajo v sončni bleščavi resnične predmete. Od tod so misel o človeškem bivanju kot igranju različnih vlog radi prevzemali stoiški filozofi in novoplatoniki, prek njih pa je prešla v krščansko tradicijo Evrope. Tudi sveti Avguštin je zapisal, da je svet velika gledališka predstava. Latinski izraz theatrum mundi, torej »gledališče sveta«, pa je v 12. stoletju skoval angleški teolog Janez Salisburški. Hotel je povedati, da je to, kar živimo, le privid, zgolj lažna predstava, ki pogosto nima opravka z resničnostjo človeškega poslanstva na zemlji. Tako je zapisal, da svetniki »prezirajo gledališče tega sveta z višav njihove kreposti.« Postopoma je misel o svetu kot gledališču izgubljala svojo teološko sporočilo, s tem pa je tonil v pozabo tudi njen najbolj pomemben namig o tuzemskem, vsakodnevnem življenju kot igranju številnih lažnih vlog, v katere smo prisiljeni stopati zaradi logike preživetja. Tolaži nas spoznanje, da morajo tisti, ki na tem odru igrajo glavne vloge, nenehno improvizirati, izstopati iz sebe in igrati druge ter tako nenehno lagati. Nam, ki igramo stranske vloge, pa ostaja veliko več časa, da se družimo s tem, kar smo in želimo resnično biti ali postati, da torej lahko zremo – kot bi dejal Platon – pravo luč resnice.
Večina izmed nas jutro za jutrom pogleda na uro, potem ko nas ta s svojo melodijo prebujanja opomni, da je čas minljiv. A glavni razlog za merjenje časa ni minljivost, temveč preživetje. Stare civilizacije so ob pomoči koledarjev ugotovile, kdaj posejati in požeti poljščine. Načrtovanje časa izboljša učinkovitost, najsi govorimo o kmetovanju ali softverskem inženiringu, toda čim čas razdelimo, izgubimo nadzor: prevzame ga čas. Postanemo sužnji svojega lastnega urnika. Urniki imajo rok in ta prinaša s seboj tudi razloge za hitenje. Ko še ni bilo natančnih ur, je življenje usmerjal t. i. naravni čas. Ljudje so stvari počeli, ko se jim je zdelo prav, ne zato, ker bi jim tako narekovala ura. Določanje časa je torej že od nekdaj povezano z ukazovanjem ljudem, kdaj naj kaj počnejo. S tiktakanjem mehanične ure so kazalci in danes digitalni zapis časa nad našim življenjem prevzeli brezdušni pritisk. Ko so v 4. stoletju svetega Avguština pobarali: »Kaj je torej čas?«, je ta odgovoril: »Če me nihče ne vpraša, vem, če pa bi želel čas nekomu pojasniti, preprosto ne vem.« Kako naj vam potem jaz razložim vrednost časa? Verjetno komu izmed vas kradem čas, ker me ne poslušate, da bi vam čas minil, temveč od mene pričakujete izvirno duhovno misel. Lahko se zgodi, da boste na koncu celo razočarani. Čeprav sem za teh nekaj besed porabila veliko časa. Če bi čas, ne samo mene, temveč tudi čas vseh drugih, ki so se potrudili, da je besedilo brezhibno lektorirano, posneto in predvajano ob točnem času radijskega programa, merila z uro modernega kapitalizma, potem je naše delo razmetavanje časa oziroma početje, ki si ga lahko privoščijo samo tisti, ki imajo preveč časa in nimajo drugega pametnejšega dela. Ali se spominjate starih budilk z mehanizmom, ki smo jih zvečer navili? Na prodajne police so prišle v drugi polovici 19. stoletja in takrat je točnost dobila nov zagon. V istem obdobju smo dobili tudi ročne ure, ki so pomenile prestiž. Ko so utrujeni delavci v velikih tovarnah po 40 letih dela odhajali v zasluženi pokoj, so v dar največkrat dobili pozlačeno uro z vgraviranim posvetilom. A kaj, ko se časa ne da zavrteti nazaj ali premakniti naprej, če odmislimo pomladni in jesenski premik ure. Če budilkine vzmeti preveč navijemo, se lahko raztegnejo ali celo zlomijo. Ne glede na to, kakšno uro nosite na zapestju, ima dan samo 1440 minut. Zato, cenjene poslušalke in poslušalci, svojih vzmeti ne navijte preveč. 1 Prim. Honoré, Carl. Hvalnica počasnosti. Ljubljana: Chiara, 2018: 32.
Večina izmed nas jutro za jutrom pogleda na uro, potem ko nas ta s svojo melodijo prebujanja opomni, da je čas minljiv. A glavni razlog za merjenje časa ni minljivost, temveč preživetje. Stare civilizacije so ob pomoči koledarjev ugotovile, kdaj posejati in požeti poljščine. Načrtovanje časa izboljša učinkovitost, najsi govorimo o kmetovanju ali softverskem inženiringu, toda čim čas razdelimo, izgubimo nadzor: prevzame ga čas. Postanemo sužnji svojega lastnega urnika. Urniki imajo rok in ta prinaša s seboj tudi razloge za hitenje. Ko še ni bilo natančnih ur, je življenje usmerjal t. i. naravni čas. Ljudje so stvari počeli, ko se jim je zdelo prav, ne zato, ker bi jim tako narekovala ura. Določanje časa je torej že od nekdaj povezano z ukazovanjem ljudem, kdaj naj kaj počnejo. S tiktakanjem mehanične ure so kazalci in danes digitalni zapis časa nad našim življenjem prevzeli brezdušni pritisk. Ko so v 4. stoletju svetega Avguština pobarali: »Kaj je torej čas?«, je ta odgovoril: »Če me nihče ne vpraša, vem, če pa bi želel čas nekomu pojasniti, preprosto ne vem.« Kako naj vam potem jaz razložim vrednost časa? Verjetno komu izmed vas kradem čas, ker me ne poslušate, da bi vam čas minil, temveč od mene pričakujete izvirno duhovno misel. Lahko se zgodi, da boste na koncu celo razočarani. Čeprav sem za teh nekaj besed porabila veliko časa. Če bi čas, ne samo mene, temveč tudi čas vseh drugih, ki so se potrudili, da je besedilo brezhibno lektorirano, posneto in predvajano ob točnem času radijskega programa, merila z uro modernega kapitalizma, potem je naše delo razmetavanje časa oziroma početje, ki si ga lahko privoščijo samo tisti, ki imajo preveč časa in nimajo drugega pametnejšega dela. Ali se spominjate starih budilk z mehanizmom, ki smo jih zvečer navili? Na prodajne police so prišle v drugi polovici 19. stoletja in takrat je točnost dobila nov zagon. V istem obdobju smo dobili tudi ročne ure, ki so pomenile prestiž. Ko so utrujeni delavci v velikih tovarnah po 40 letih dela odhajali v zasluženi pokoj, so v dar največkrat dobili pozlačeno uro z vgraviranim posvetilom. A kaj, ko se časa ne da zavrteti nazaj ali premakniti naprej, če odmislimo pomladni in jesenski premik ure. Če budilkine vzmeti preveč navijemo, se lahko raztegnejo ali celo zlomijo. Ne glede na to, kakšno uro nosite na zapestju, ima dan samo 1440 minut. Zato, cenjene poslušalke in poslušalci, svojih vzmeti ne navijte preveč. 1 Prim. Honoré, Carl. Hvalnica počasnosti. Ljubljana: Chiara, 2018: 32.
Stari Grki so rekli, da je čas tih učitelj, ki nikoli ne govori, a vse razloži. Če na dogodke našega življenja pogledamo z distance, potem lahko tej misli brez zadržkov pritrdimo. Tolstoj k temu dodaja, da ima vse dober konec za tistega, ki zna čakati, hkrati pa sami vemo, da je velikokrat za marsikaj prepozno, če predolgo čakamo. Drži tudi ugotovitev enega najbolj branih francoskih pesnikov 17. stoletja Jeana de La Fontainea, ki pravi, da žalost odleti na krilih časa. Ta krila pa so včasih zelo težka. Zdi se, da je danes najdragocenejša, najbolj zaželena in tudi najdražja dobrina prav čas. »Nimam časa« se sliši po hodnikih in trgih, po domovih in pisarnah, med prijatelji in sodelavci. In ravno ta stavek razodeva našo nemoč: ne primanjkuje nam časa, temveč zmožnosti, da bi ga živeli. Čas ni sovražnik, ki nam ga nekdo krade, temveč prostor, ki ga sami ne znamo več napolniti s pravim smislom, kljub umetni inteligenci, zaradi katere naj bi, paradoksalno, imeli ravno več časa. Vsak dan nam je dan kot dar in ne kot posest. Nobena ura ni samoumevna, noben trenutek se ne ponovi. Vendar smo se kar nekako navadili misliti, da bomo živeli »pozneje«, ko bo manj dela, ko bodo otroci odrasli, ko bo več miru. A življenje se dogaja zdaj: v tem hipu, v tem trenutku in kdor zna biti navzoč v trenutku, ne izgublja časa, ampak ga pretvarja v večnost. Dobro bi bilo in za kvaliteto našega življenja celo nujno, da bi se zopet naučili »imeti čas«, to pa pomeni, da bi zmogli videti človeka ob sebi. Pomeni poslušati brez naglice, moliti brez merjenja minut, delati brez nestrpnosti. Čas, ki nam ga je Bog odmeril, imamo v svojih rokah in mi smo tisti, ki ga, dokler živimo, razporejamo. Nimamo ga veliko, zato moramo z njim ravnati zelo preudarno in imeti jasno postavljeno lestvico vrednot. V nasprotnem primeru nam časa prehitro zmanjka in ob koncu dneva žalostni ugotovimo, da smo ga zapravili. Tisti, ki zna hvaležno sprejemati dragocene trenutke, odkrije, da ima pravzaprav vsega dovolj – tudi časa.
Stari Grki so rekli, da je čas tih učitelj, ki nikoli ne govori, a vse razloži. Če na dogodke našega življenja pogledamo z distance, potem lahko tej misli brez zadržkov pritrdimo. Tolstoj k temu dodaja, da ima vse dober konec za tistega, ki zna čakati, hkrati pa sami vemo, da je velikokrat za marsikaj prepozno, če predolgo čakamo. Drži tudi ugotovitev enega najbolj branih francoskih pesnikov 17. stoletja Jeana de La Fontainea, ki pravi, da žalost odleti na krilih časa. Ta krila pa so včasih zelo težka. Zdi se, da je danes najdragocenejša, najbolj zaželena in tudi najdražja dobrina prav čas. »Nimam časa« se sliši po hodnikih in trgih, po domovih in pisarnah, med prijatelji in sodelavci. In ravno ta stavek razodeva našo nemoč: ne primanjkuje nam časa, temveč zmožnosti, da bi ga živeli. Čas ni sovražnik, ki nam ga nekdo krade, temveč prostor, ki ga sami ne znamo več napolniti s pravim smislom, kljub umetni inteligenci, zaradi katere naj bi, paradoksalno, imeli ravno več časa. Vsak dan nam je dan kot dar in ne kot posest. Nobena ura ni samoumevna, noben trenutek se ne ponovi. Vendar smo se kar nekako navadili misliti, da bomo živeli »pozneje«, ko bo manj dela, ko bodo otroci odrasli, ko bo več miru. A življenje se dogaja zdaj: v tem hipu, v tem trenutku in kdor zna biti navzoč v trenutku, ne izgublja časa, ampak ga pretvarja v večnost. Dobro bi bilo in za kvaliteto našega življenja celo nujno, da bi se zopet naučili »imeti čas«, to pa pomeni, da bi zmogli videti človeka ob sebi. Pomeni poslušati brez naglice, moliti brez merjenja minut, delati brez nestrpnosti. Čas, ki nam ga je Bog odmeril, imamo v svojih rokah in mi smo tisti, ki ga, dokler živimo, razporejamo. Nimamo ga veliko, zato moramo z njim ravnati zelo preudarno in imeti jasno postavljeno lestvico vrednot. V nasprotnem primeru nam časa prehitro zmanjka in ob koncu dneva žalostni ugotovimo, da smo ga zapravili. Tisti, ki zna hvaležno sprejemati dragocene trenutke, odkrije, da ima pravzaprav vsega dovolj – tudi časa.
Prav mogoče, da se že bojite, kakšen bo vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali še k verouku in angleščini, potem na trening nogometa, morda na tekmo, potem še k uri klarineta v glasbeni šoli. Ali pa na plesne vaje. Morda še k čemu, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Številni menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdanjik z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat rasejo še bolj kot med obveznostmi. Brskajo po sebi, odločajo se, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni odločitev. Učijo se letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in ostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
Prav mogoče, da se že bojite, kakšen bo vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali še k verouku in angleščini, potem na trening nogometa, morda na tekmo, potem še k uri klarineta v glasbeni šoli. Ali pa na plesne vaje. Morda še k čemu, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Številni menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdanjik z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat rasejo še bolj kot med obveznostmi. Brskajo po sebi, odločajo se, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni odločitev. Učijo se letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in ostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o položaju berača in kralja. Na videz je vse jasno, toda ali bo tako tudi po smrti obeh.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o položaju berača in kralja. Na videz je vse jasno, toda ali bo tako tudi po smrti obeh.
Kaj vse smo včasih pripravljeni narediti, da bi se spravili nazaj v red! Kakšne nemogoče, predvsem pa pogosto neokusne in grenke zvarke smo pripravljeni popiti, da bo potem kaj bolje. Da ne govorimo o vseh mogočih postnih praksah ali dietah za razstrupljanje telesa in celo za razstrupljanje duha. Kaj vse smo pripravljeni narediti, kaj vse čudnega popiti ali zaužiti in seveda koliko denarja smo za tovrstne žavbe in čirečare pripravljeni plačati. Vse samo z namenom, da bomo očiščeni, razstrupljeni – preprosto bolj zdravi. Božja beseda današnje nedelje nam v berilu iz starozavezne Druge knjige kraljev prinaša zgodbo o Naamanu, ki je bil velik aramski vojskovodja. Ker je Aramcem prišlo na ušesa, da je v Izraelu neki prerok, ki zdravi ljudi, se je Naaman, ki je bil gobav, odpravil k njemu. Toda prerok Elizej ni niti prišel iz svoje hiše, ampak je poslal k njemu sla z naročilom, naj se Naaman sedemkrat umije v reki Jordan. Tipu se je seveda to zdelo zamalo in je popenil, dokler ga niso služabniki modro pomirili: »Če bi ti prerok ukazal kaj težkega, mar ne bi tega storil?« In velikemu vojskovodji je kliknilo, da se je bil pripravljen podvreči vsem mogočim obredom magičnega očiščevalnega zdravljenja, klicanju urokov, hoji po žerjavici, pitju vseh mogočih ogabnih zvarkov … Izbruh jeze se mu je ohladil, še toliko bolj, ko se je sedemkrat okopal v reki Jordan in je slednjič njegova gobavost izginila. Potem pa sta ga preplavila veselje in neizmerna hvaležnost, zato se je hotel preroku Elizeju bogato oddolžiti, a je ta radikalno odklonil kakršno koli plačilo. Naamanu ni ostalo drugega, da hvali in slavi enega in edinega pravega Boga. Že za očiščenje ali ozdravljenje telesa smo torej pripravljeni marsikaj narediti, kaj šele, da bi se očistili nemira v srcu. Vseh tistih bremen, ki nas oblivajo s krivdo in notranjim očitanjem, ki nas lahko na tiho, a zelo vztrajno razjeda. Pa kar ne izgine. Razen, če nismo teh gobavih razjed pripravljeni odpreti Božjemu usmiljenju in odpuščanju. Kot grešnik sam vem, kaj pomeni, ko v zakramentu spovedi zares doživim odpuščanje in ozdravljanje. Obenem pa sem kot spovednik nenehno priča temu, kaj lahko človeku, ki je k zakramentu spovedi pristopil s ponižnostjo in iskreno skesanostjo, prinese Božje odpuščanje. Tisto dejstvo, da ti Bog zares odpusti in da za Boga to več ne obstaja. Preprosto zato, da bi lahko ti živel v svobodi in ne kot ujetnik svojih preteklih grešnih zablod in polomov. Tudi ne v ujetništvu notranjih očitkov in krivde. Prav zato je pomembno, da potem, ko sem doživel Božje odpuščanje, odpustim tudi samemu sebi, kar je včasih morda najtežje. Toda, če mi je Bog odpustil, zakaj potem ne bi tu jaz odpustil samemu sebi? Sem morda večji kot Bog?
Kaj vse smo včasih pripravljeni narediti, da bi se spravili nazaj v red! Kakšne nemogoče, predvsem pa pogosto neokusne in grenke zvarke smo pripravljeni popiti, da bo potem kaj bolje. Da ne govorimo o vseh mogočih postnih praksah ali dietah za razstrupljanje telesa in celo za razstrupljanje duha. Kaj vse smo pripravljeni narediti, kaj vse čudnega popiti ali zaužiti in seveda koliko denarja smo za tovrstne žavbe in čirečare pripravljeni plačati. Vse samo z namenom, da bomo očiščeni, razstrupljeni – preprosto bolj zdravi. Božja beseda današnje nedelje nam v berilu iz starozavezne Druge knjige kraljev prinaša zgodbo o Naamanu, ki je bil velik aramski vojskovodja. Ker je Aramcem prišlo na ušesa, da je v Izraelu neki prerok, ki zdravi ljudi, se je Naaman, ki je bil gobav, odpravil k njemu. Toda prerok Elizej ni niti prišel iz svoje hiše, ampak je poslal k njemu sla z naročilom, naj se Naaman sedemkrat umije v reki Jordan. Tipu se je seveda to zdelo zamalo in je popenil, dokler ga niso služabniki modro pomirili: »Če bi ti prerok ukazal kaj težkega, mar ne bi tega storil?« In velikemu vojskovodji je kliknilo, da se je bil pripravljen podvreči vsem mogočim obredom magičnega očiščevalnega zdravljenja, klicanju urokov, hoji po žerjavici, pitju vseh mogočih ogabnih zvarkov … Izbruh jeze se mu je ohladil, še toliko bolj, ko se je sedemkrat okopal v reki Jordan in je slednjič njegova gobavost izginila. Potem pa sta ga preplavila veselje in neizmerna hvaležnost, zato se je hotel preroku Elizeju bogato oddolžiti, a je ta radikalno odklonil kakršno koli plačilo. Naamanu ni ostalo drugega, da hvali in slavi enega in edinega pravega Boga. Že za očiščenje ali ozdravljenje telesa smo torej pripravljeni marsikaj narediti, kaj šele, da bi se očistili nemira v srcu. Vseh tistih bremen, ki nas oblivajo s krivdo in notranjim očitanjem, ki nas lahko na tiho, a zelo vztrajno razjeda. Pa kar ne izgine. Razen, če nismo teh gobavih razjed pripravljeni odpreti Božjemu usmiljenju in odpuščanju. Kot grešnik sam vem, kaj pomeni, ko v zakramentu spovedi zares doživim odpuščanje in ozdravljanje. Obenem pa sem kot spovednik nenehno priča temu, kaj lahko človeku, ki je k zakramentu spovedi pristopil s ponižnostjo in iskreno skesanostjo, prinese Božje odpuščanje. Tisto dejstvo, da ti Bog zares odpusti in da za Boga to več ne obstaja. Preprosto zato, da bi lahko ti živel v svobodi in ne kot ujetnik svojih preteklih grešnih zablod in polomov. Tudi ne v ujetništvu notranjih očitkov in krivde. Prav zato je pomembno, da potem, ko sem doživel Božje odpuščanje, odpustim tudi samemu sebi, kar je včasih morda najtežje. Toda, če mi je Bog odpustil, zakaj potem ne bi tu jaz odpustil samemu sebi? Sem morda večji kot Bog?
Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa ti, za študente se izdajajo, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe. Potem pride še kdo s kakim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam velikokrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve, ne kaj ne kako in ne zakaj. Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bili tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A to mi ni bilo mar. Po končani vojni pa marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore in tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu v roke podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne izplača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar?
Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa ti, za študente se izdajajo, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe. Potem pride še kdo s kakim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam velikokrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve, ne kaj ne kako in ne zakaj. Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bili tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A to mi ni bilo mar. Po končani vojni pa marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore in tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu v roke podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne izplača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar?
Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj znan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno prave mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja«. Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, pač pa mora vsak presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe,« da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi, ampak le, kdor je tega vešč.«
Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj znan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno prave mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja«. Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, pač pa mora vsak presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe,« da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi, ampak le, kdor je tega vešč.«
Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že sedaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako, pomembno, koliko časa bo živela, bolj je pomembno, kako bo živela. Ni odvisno od nje, koliko časa bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena od prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo trenutno se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem odvijajo stvari pogosto čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno možno, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak vse čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?
Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že sedaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako, pomembno, koliko časa bo živela, bolj je pomembno, kako bo živela. Ni odvisno od nje, koliko časa bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena od prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo trenutno se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem odvijajo stvari pogosto čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno možno, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak vse čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?
Čas, v katerem živimo, je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vsem, kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo sklepe in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo, da svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje, kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje vedenje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo temeljne lastnosti, ki naj bi si jih človek pridobil v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro, kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju, kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje, kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja, je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Čas, v katerem živimo, je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vsem, kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo sklepe in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo, da svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje, kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje vedenje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo temeljne lastnosti, ki naj bi si jih človek pridobil v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro, kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju, kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje, kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja, je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Sveta, razodetvena besedila so namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj ob tem poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi njega samega, ne pa iz upanja na raj ali strahu pred peklom. Za Rabijo je bila edina pristna vera v Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najznamenitejšo muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in svetosti v islamu. Hatidža ni bila le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.
Sveta, razodetvena besedila so namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj ob tem poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi njega samega, ne pa iz upanja na raj ali strahu pred peklom. Za Rabijo je bila edina pristna vera v Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najznamenitejšo muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in svetosti v islamu. Hatidža ni bila le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.
Spoštovani, nobelovec Hermann Hesse (1872–1962) je v Stepnem volku napisal, da moramo gáziti po tolikem blatu in nespametnosti, da bi dospeli domov, a nimamo nikogar, ki bi nas vodil; naš edini vodja je hrepenenje po domu, a tudi tega več ni. Francoski pisatelj Albert Camus (1913–1960) je zadel v tarčo groze brezupa nesmiselnosti življenja: »Obstaja samo en zares resen filozofski problem – trpljenje.« Zato je francoski racionalist, filozof Pierre Bayle (1647–1706), neštetokrat ponavljal: »Zakaj Bog ne prepreči zla?« Nemški dramatik Georg Büchner (1813–1837) pa v Dantonovi smrti zatrjuje, da je trpljenje skala ateizma, saj se neverujoči in verujoči sprašujemo: »Zakaj trpim prav jaz?« Povzemam, kaj pravi o tem danski filozof in teolog, briljantni Søren Kierkegaard (1813–1855). Trdil je, da v trpljenju ne smemo videti samo slabega. In da bi morali glede trpljenja dvomiti o sebi, ne o Bogu, kajti Boga boli in žali naša nizka etičnost, a če Boga ne bi bilo, bi bilo še neprimerljivo slabše. Za Kierkegaarda je trpljenje zdravilo in je največji blagoslov, saj nam daje možnost, da vzgojeni in oplemeniteni dosežemo večnost, brez katere se ne moremo potešiti. Človek nujno potrebuje izkušnjo slabega in dobrega, da se lahko odloči za dobro. Človekova ljubezen do Boga pa je veljavna le, če je svobodna. Kierkegaard verjame, da s trpljenjem najbolj vstopamo v medsebojni odnos, saj prebuja potrebo po bližini in pomóči bližnjega. Varuje nas pred samozadostnostjo in nas dopolnjuje ter povezuje z drugimi v ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot popolna bitja, bi bili prikrajšani za bistveno, za ljubezen (M. J. Osredkar). Kako torej nadaljevati pot, stremeč v pošastni obraz zla? Ameriški teolog Timothy J. Keller (r. 1950) pravi, da se glede zla vprašujemo na dva načina. Prvi je intelektualni: ali je logično, da dobri Bog dopušča zlo? Drugi je emocionalni: ali smo upravičeno jezni na Boga, ker mu zamerimo, da dopušča zlo? Kellerja vodi permisa, da je trpljenje za nas nesmiselno zato, ker ne poznamo razloga za njegov obstoj, ampak le ugibamo, in tudi če nimamo zadovoljivega odgovora, ne pomeni, da zato odgovora ni. Keller je razvil novo ugóvorno paradigmo, da je obstoj trpljenja dejanski argument Božjega obstoja, saj sterilni Bog na svetu nesmiselnega zla ne bi mogel obstajati. Pove tudi, da je evolucijski mehanizem naravne selekcije odvisen prav od trpljenja, smrti in nasilja močnejših nad šibkejšimi, a se kljub temu izkazuje kot dober in koristen za razvoj. Božji Sin je prišel na Zemljo namenoma zato, da se obesi na kavelj človeškega trpljenja kot sotrpin, in ne kot daljni opazovalec, da nam je blizu. Če se vam zdi Bog predaleč, premislite, kdo se je oddaljil.
Spoštovani, nobelovec Hermann Hesse (1872–1962) je v Stepnem volku napisal, da moramo gáziti po tolikem blatu in nespametnosti, da bi dospeli domov, a nimamo nikogar, ki bi nas vodil; naš edini vodja je hrepenenje po domu, a tudi tega več ni. Francoski pisatelj Albert Camus (1913–1960) je zadel v tarčo groze brezupa nesmiselnosti življenja: »Obstaja samo en zares resen filozofski problem – trpljenje.« Zato je francoski racionalist, filozof Pierre Bayle (1647–1706), neštetokrat ponavljal: »Zakaj Bog ne prepreči zla?« Nemški dramatik Georg Büchner (1813–1837) pa v Dantonovi smrti zatrjuje, da je trpljenje skala ateizma, saj se neverujoči in verujoči sprašujemo: »Zakaj trpim prav jaz?« Povzemam, kaj pravi o tem danski filozof in teolog, briljantni Søren Kierkegaard (1813–1855). Trdil je, da v trpljenju ne smemo videti samo slabega. In da bi morali glede trpljenja dvomiti o sebi, ne o Bogu, kajti Boga boli in žali naša nizka etičnost, a če Boga ne bi bilo, bi bilo še neprimerljivo slabše. Za Kierkegaarda je trpljenje zdravilo in je največji blagoslov, saj nam daje možnost, da vzgojeni in oplemeniteni dosežemo večnost, brez katere se ne moremo potešiti. Človek nujno potrebuje izkušnjo slabega in dobrega, da se lahko odloči za dobro. Človekova ljubezen do Boga pa je veljavna le, če je svobodna. Kierkegaard verjame, da s trpljenjem najbolj vstopamo v medsebojni odnos, saj prebuja potrebo po bližini in pomóči bližnjega. Varuje nas pred samozadostnostjo in nas dopolnjuje ter povezuje z drugimi v ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot popolna bitja, bi bili prikrajšani za bistveno, za ljubezen (M. J. Osredkar). Kako torej nadaljevati pot, stremeč v pošastni obraz zla? Ameriški teolog Timothy J. Keller (r. 1950) pravi, da se glede zla vprašujemo na dva načina. Prvi je intelektualni: ali je logično, da dobri Bog dopušča zlo? Drugi je emocionalni: ali smo upravičeno jezni na Boga, ker mu zamerimo, da dopušča zlo? Kellerja vodi permisa, da je trpljenje za nas nesmiselno zato, ker ne poznamo razloga za njegov obstoj, ampak le ugibamo, in tudi če nimamo zadovoljivega odgovora, ne pomeni, da zato odgovora ni. Keller je razvil novo ugóvorno paradigmo, da je obstoj trpljenja dejanski argument Božjega obstoja, saj sterilni Bog na svetu nesmiselnega zla ne bi mogel obstajati. Pove tudi, da je evolucijski mehanizem naravne selekcije odvisen prav od trpljenja, smrti in nasilja močnejših nad šibkejšimi, a se kljub temu izkazuje kot dober in koristen za razvoj. Božji Sin je prišel na Zemljo namenoma zato, da se obesi na kavelj človeškega trpljenja kot sotrpin, in ne kot daljni opazovalec, da nam je blizu. Če se vam zdi Bog predaleč, premislite, kdo se je oddaljil.
Ko Kristus vpraša rimskega stotnika: »Ali veruješ?«, mu ta odgovori: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Popolnoma normalno je, da smo v veri podobno kot v ljubezni vsi šibki in da nikoli ne moremo reči, da imamo vero v posesti, da smo njeni lastniki, ali da razpolagamo z ljubečim odnosom do Boga. Toda danes nam Kristus pravi: »Ko bi imeli vero! Tudi kot gorčično zrno!« Se pravi, da sploh ni pomembno, koliko vere imamo, veliko ali malo. Tudi ko bi jo imeli čisto malo, kot eno izmed najmanjših semen, kot gorčično zrno, bi bilo velikansko in bi lahko počeli neverjetne reči. Toda bodimo pozorni – kaj bi se lahko zgodilo? Murvo bi iztrgali s koreninami vred in jo vrgli v morje, gori bi lahko rekli, naj se tudi ona vrže v morje, in zgodilo bi se! To bi bil pravi kaos! Ob dejstvu, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi imeli vero, nas postane strah. Popade nas občutek, da je nevarno imeti vero. To je velik paradoks vere in ljubezni. Imeti ali posedovati vero ali ljubezen je isto, kot če bi rekli, da smo tudi mi bogovi, ali da se celo postavljamo na mesto Boga, saj ga posedujemo, ga IMAMO. Ljubezen in vero ima v popolnosti le Bog edini. Stopiti na njegovo mesto in razpolagati z njegovo močjo je zelo nevarno. In prav to se dogaja danes, ko se človek postavlja na mesto stvarnika in ne samo skrbi za naravo, ampak jo tudi uničuje. Res lahko pomaga sočloveku, ampak ga hkrati tudi uničuje, saj ga je sposoben celo usmrtiti. Razpolagati z življenjem in smrtjo, imeti v lasti nekaj, kar je absolutno, je zelo nevarno. Teh ljudi, ki jih danes imenujemo skrajneže ali radikalce, nas je strah, saj se vedejo, kakor da bi imeli Boga v pesti in da oni odločajo, kako mora Bog, ki je sicer dobrota in usmiljenje, ravnati. Tako lahko pridemo do nenavadnega sklepa, da je dobro, da nimamo vere, da je nimamo v posesti, da nismo njeni lastniki, saj bi se lahko dogajale grozne reči. Res je, v veri samo hodimo. Vera je isto kot Bog sam, nikoli ga nimamo v pesti, nikoli ga nimamo v lasti. Boga vedno samo iščemo. Podobno kot pravi sveti Avguštin: Boga iščemo, da ga najdemo, in ga najdemo, da ga znova iščemo. Vera ne pomeni moči in še manj nasilja, je le upanje, ki pravi, da se bo Bog v svoji dobroti in usmiljenju razodel. Podobno kot danes pri svetem bogoslužju zatrjuje prerok Habakuk: »Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudil.«
Ko Kristus vpraša rimskega stotnika: »Ali veruješ?«, mu ta odgovori: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Popolnoma normalno je, da smo v veri podobno kot v ljubezni vsi šibki in da nikoli ne moremo reči, da imamo vero v posesti, da smo njeni lastniki, ali da razpolagamo z ljubečim odnosom do Boga. Toda danes nam Kristus pravi: »Ko bi imeli vero! Tudi kot gorčično zrno!« Se pravi, da sploh ni pomembno, koliko vere imamo, veliko ali malo. Tudi ko bi jo imeli čisto malo, kot eno izmed najmanjših semen, kot gorčično zrno, bi bilo velikansko in bi lahko počeli neverjetne reči. Toda bodimo pozorni – kaj bi se lahko zgodilo? Murvo bi iztrgali s koreninami vred in jo vrgli v morje, gori bi lahko rekli, naj se tudi ona vrže v morje, in zgodilo bi se! To bi bil pravi kaos! Ob dejstvu, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi imeli vero, nas postane strah. Popade nas občutek, da je nevarno imeti vero. To je velik paradoks vere in ljubezni. Imeti ali posedovati vero ali ljubezen je isto, kot če bi rekli, da smo tudi mi bogovi, ali da se celo postavljamo na mesto Boga, saj ga posedujemo, ga IMAMO. Ljubezen in vero ima v popolnosti le Bog edini. Stopiti na njegovo mesto in razpolagati z njegovo močjo je zelo nevarno. In prav to se dogaja danes, ko se človek postavlja na mesto stvarnika in ne samo skrbi za naravo, ampak jo tudi uničuje. Res lahko pomaga sočloveku, ampak ga hkrati tudi uničuje, saj ga je sposoben celo usmrtiti. Razpolagati z življenjem in smrtjo, imeti v lasti nekaj, kar je absolutno, je zelo nevarno. Teh ljudi, ki jih danes imenujemo skrajneže ali radikalce, nas je strah, saj se vedejo, kakor da bi imeli Boga v pesti in da oni odločajo, kako mora Bog, ki je sicer dobrota in usmiljenje, ravnati. Tako lahko pridemo do nenavadnega sklepa, da je dobro, da nimamo vere, da je nimamo v posesti, da nismo njeni lastniki, saj bi se lahko dogajale grozne reči. Res je, v veri samo hodimo. Vera je isto kot Bog sam, nikoli ga nimamo v pesti, nikoli ga nimamo v lasti. Boga vedno samo iščemo. Podobno kot pravi sveti Avguštin: Boga iščemo, da ga najdemo, in ga najdemo, da ga znova iščemo. Vera ne pomeni moči in še manj nasilja, je le upanje, ki pravi, da se bo Bog v svoji dobroti in usmiljenju razodel. Podobno kot danes pri svetem bogoslužju zatrjuje prerok Habakuk: »Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudil.«
Ljubezen je tematika, ki že od nekdaj zanima človeštvo. Pesniki jo poskušajo opisati v svojih pesmih, glasbeniki uglasbiti, umetniki naslikati, filozofi definirati. Toda kljub temu ljubezen še vedno ostaja nekaj prijetno skrivnostnega, nedojemljivega, edinstvenega, nekaj kar je potrebno predvsem doživeti in ne toliko opisati in razumeti. V klasični grški misli, ki je močno vplivala tudi na naš način razmišljanja in dojemanja, se najpogosteje opisujejo štiri oblike ljubezni. Eros je ljubezen, ki se vrti okrog privlačnosti, hrepenenja ter toplih in težko opredeljivih čustev. Je pozitivna, vendar ne zadošča za dolgoročno ohranitev odnosa. Težava s to vrsto ljubezni je namreč v tem, da ne prenaša dobro pritiska in da je odvisna od okoliščin. Če so okoliščine prave, eros lahko obstaja. Ko pa se pojavijo neprijetne besede in boleča dejanja, eros izgine. Philos je ljubezen med prijatelji ali sorodnimi dušami; vidik ljubezni, ki obstaja med ljudmi, ki delijo skupne vrednote, interese in dejavnosti. Je ljubezen, ki opisuje ljudi s katerimi se želite družiti in kateri se želijo družiti z vami. Toda philos je lahko pogojna ali celo sebična ljubezen. Če nekoga prizadenete, lahko philos izzveni; tudi čas in oddaljenost lahko uničita to vrsto ljubezni. Vsi smo že izgubili prijatelje zaradi ene od teh dveh okoliščin. Storge je tretja vrsta ljubezni, naravna naklonjenost, ki jo čutimo med družinskimi člani. Od tod prihaja izraz “kri ni voda”. Naklonjenost matere do njenih otrok, se ne da primerjati z ničemer drugim. Ta vrsta ljubezni je hkrati izključujoča - rezervirana samo za določene ljudi - in sprejemajoča - najmanj pozornosti posveča tistim lastnostim, ki jih opisujemo kot “vredne” ljubezni kar pomeni, da lahko preseže tudi vse najbolj diskriminatorne dejavnike. A tudi storge je nezadostna vrsta ljubezni na kateri bi lahko gradili vse svoje odnose. Četrta oblika ljubezni, agape, je brezpogojna. Je temelj najboljših in najplemenitejših odnosov, ki smo jih ljudje zmožni. Agape je zavestna in brezpogojna ljubezen, ki je rezultat odločitev in vedenj ne pa občutkov in čustev. Gre za vrednote, ki jih sprejmemo za svoje življenjsko vodilo in odločitev, da se bomo vedli na način, ki temelji na našem spoštovanju drugega človeka, neodvisno od tega, kaj čutimo do njega. Pri agape ljubezni so v središču dejanja, ne čustva. Agape nam omogoča, da tudi z ljudmi, ki jih ne maramo, ravnamo ljubeznivo. In prav to je ključna razlika zaradi katere je agape ljubezen lahko motivirajoča moč vsakega uspešnega odnosa. Opis te vrste ljubezni najdemo v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (1 Kor 13,4-7). To je agape. In udejanjanje sedmin načel opisanih v omenjenem besedilu - potrpežljivosti, prijaznosti, zaupanja, nesebičnosti, resnicoljubnosti, odpuščanja in predanosti - lahko preobrazi vsak vaš odnos in ga naredi uspešnega. Zakaj torej ne bi poskusili?
Ljubezen je tematika, ki že od nekdaj zanima človeštvo. Pesniki jo poskušajo opisati v svojih pesmih, glasbeniki uglasbiti, umetniki naslikati, filozofi definirati. Toda kljub temu ljubezen še vedno ostaja nekaj prijetno skrivnostnega, nedojemljivega, edinstvenega, nekaj kar je potrebno predvsem doživeti in ne toliko opisati in razumeti. V klasični grški misli, ki je močno vplivala tudi na naš način razmišljanja in dojemanja, se najpogosteje opisujejo štiri oblike ljubezni. Eros je ljubezen, ki se vrti okrog privlačnosti, hrepenenja ter toplih in težko opredeljivih čustev. Je pozitivna, vendar ne zadošča za dolgoročno ohranitev odnosa. Težava s to vrsto ljubezni je namreč v tem, da ne prenaša dobro pritiska in da je odvisna od okoliščin. Če so okoliščine prave, eros lahko obstaja. Ko pa se pojavijo neprijetne besede in boleča dejanja, eros izgine. Philos je ljubezen med prijatelji ali sorodnimi dušami; vidik ljubezni, ki obstaja med ljudmi, ki delijo skupne vrednote, interese in dejavnosti. Je ljubezen, ki opisuje ljudi s katerimi se želite družiti in kateri se želijo družiti z vami. Toda philos je lahko pogojna ali celo sebična ljubezen. Če nekoga prizadenete, lahko philos izzveni; tudi čas in oddaljenost lahko uničita to vrsto ljubezni. Vsi smo že izgubili prijatelje zaradi ene od teh dveh okoliščin. Storge je tretja vrsta ljubezni, naravna naklonjenost, ki jo čutimo med družinskimi člani. Od tod prihaja izraz “kri ni voda”. Naklonjenost matere do njenih otrok, se ne da primerjati z ničemer drugim. Ta vrsta ljubezni je hkrati izključujoča - rezervirana samo za določene ljudi - in sprejemajoča - najmanj pozornosti posveča tistim lastnostim, ki jih opisujemo kot “vredne” ljubezni kar pomeni, da lahko preseže tudi vse najbolj diskriminatorne dejavnike. A tudi storge je nezadostna vrsta ljubezni na kateri bi lahko gradili vse svoje odnose. Četrta oblika ljubezni, agape, je brezpogojna. Je temelj najboljših in najplemenitejših odnosov, ki smo jih ljudje zmožni. Agape je zavestna in brezpogojna ljubezen, ki je rezultat odločitev in vedenj ne pa občutkov in čustev. Gre za vrednote, ki jih sprejmemo za svoje življenjsko vodilo in odločitev, da se bomo vedli na način, ki temelji na našem spoštovanju drugega človeka, neodvisno od tega, kaj čutimo do njega. Pri agape ljubezni so v središču dejanja, ne čustva. Agape nam omogoča, da tudi z ljudmi, ki jih ne maramo, ravnamo ljubeznivo. In prav to je ključna razlika zaradi katere je agape ljubezen lahko motivirajoča moč vsakega uspešnega odnosa. Opis te vrste ljubezni najdemo v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (1 Kor 13,4-7). To je agape. In udejanjanje sedmin načel opisanih v omenjenem besedilu - potrpežljivosti, prijaznosti, zaupanja, nesebičnosti, resnicoljubnosti, odpuščanja in predanosti - lahko preobrazi vsak vaš odnos in ga naredi uspešnega. Zakaj torej ne bi poskusili?
Danes bomo govorili o »umivanju rok«. In najbrž bo ob tem vaša prva asociacija vprašanje, kakšno zvezo naj bi imela fizična higiena z duhovnostjo radijske rubrike. V tako sklepanje smo zavedeni, ker besede vedno najprej razumemo dobesedno, moč našega duha pa je prav v tem, da lahko besedne zveze in izraze presojamo na podlagi tega, kaj nam sporočajo in kakšne dodatne pomene imajo. Stari Grki so imeli ta občutek že močno razvit. Tako je komediograf Epiharm že uporabljal izraz o umivanju rok v pomenu: »Roka roko umiva, nekaj daj, pa utegneš kaj dobiti.« S to sintagmo je torej mislil na družbene deviacije, kot so podkupovanje, pokvarjenost in materialno okoriščanje. Roke si torej najprej umažemo, potem pa očistimo tako, da oba, ki sta vpletena v umazani posel, drug drugega javno zaščitita in prikažeta za nedolžna in čista. Ta prispodoba je postala pozneje v antiki zelo priljubljena, saj jo navaja rimski filozof Seneka, najdemo pa jo tudi v najznamenitejšem romanu antične latinske književnosti, Petronijevem Satirikonu. V njem je zapisano: »Ena roka umije drugo. Korist za korist.« Veliko stoletij pozneje je nemški pesnik Goethe v eni izmed svojih pesmi zapisal: »Kakor ti meni, tako jaz tebi.« Goethejeva misel že prinaša izrazitejše etične pomene, saj pripoveduje o tem, da kolikor dobrote boš delil drugim, toliko je boš deležen tudi sam. Toda kljub tisočletnemu sporočilu o človeški pokvarjenosti je razlika med antiko in našim časom morda le v tem, da je, odkar so bile krščanske vrednote v sodobni družbi in diktaturi neizprosnega kapitalističnega pehanja za materialnimi dobrinami zavržene, še več takih, ki drug drugemu umivajo roke. V obdobju vedno bolj izpopolnjene zdravstvene in fizične higiene smo, žal, duhovno vedno bolj umazani.
Danes bomo govorili o »umivanju rok«. In najbrž bo ob tem vaša prva asociacija vprašanje, kakšno zvezo naj bi imela fizična higiena z duhovnostjo radijske rubrike. V tako sklepanje smo zavedeni, ker besede vedno najprej razumemo dobesedno, moč našega duha pa je prav v tem, da lahko besedne zveze in izraze presojamo na podlagi tega, kaj nam sporočajo in kakšne dodatne pomene imajo. Stari Grki so imeli ta občutek že močno razvit. Tako je komediograf Epiharm že uporabljal izraz o umivanju rok v pomenu: »Roka roko umiva, nekaj daj, pa utegneš kaj dobiti.« S to sintagmo je torej mislil na družbene deviacije, kot so podkupovanje, pokvarjenost in materialno okoriščanje. Roke si torej najprej umažemo, potem pa očistimo tako, da oba, ki sta vpletena v umazani posel, drug drugega javno zaščitita in prikažeta za nedolžna in čista. Ta prispodoba je postala pozneje v antiki zelo priljubljena, saj jo navaja rimski filozof Seneka, najdemo pa jo tudi v najznamenitejšem romanu antične latinske književnosti, Petronijevem Satirikonu. V njem je zapisano: »Ena roka umije drugo. Korist za korist.« Veliko stoletij pozneje je nemški pesnik Goethe v eni izmed svojih pesmi zapisal: »Kakor ti meni, tako jaz tebi.« Goethejeva misel že prinaša izrazitejše etične pomene, saj pripoveduje o tem, da kolikor dobrote boš delil drugim, toliko je boš deležen tudi sam. Toda kljub tisočletnemu sporočilu o človeški pokvarjenosti je razlika med antiko in našim časom morda le v tem, da je, odkar so bile krščanske vrednote v sodobni družbi in diktaturi neizprosnega kapitalističnega pehanja za materialnimi dobrinami zavržene, še več takih, ki drug drugemu umivajo roke. V obdobju vedno bolj izpopolnjene zdravstvene in fizične higiene smo, žal, duhovno vedno bolj umazani.
Končno smo le ugotovili, da sta permisivna vzgoja in sodobno vsesplošno razvajanje naših otrok, ko so jih starši pod pretvezo spoštovanja njihovih pravic obvarovali vsakega napora in jim postregli z vsem, kar so potrebovali, ustvarila nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike. Naša družba je želela napraviti vse za otroke in namesto njih, predvsem pa jih obvarovati položaja, da bi bili za kar koli odgovorni. Hoteli smo jih zaščititi pred vsem. Zgodilo pa se je, da smo tako – med drugim tudi na odgovorna mesta naše države – dobili ljudi, ki jim je na svetu mar samo zase – in za nikogar drugega. Ob tem smo se individualizma – iz strahu, da ne bi drugi izkoriščali naše dobrote – nalezli tudi sami. In živimo v svetu, v katerem odgovornost za javno dobro prelagamo drug na drugega, v katerem zato radi živimo na račun drug drugega. In postajamo človek človeku volk. Kajti dobrega, nestrupenega sveta ne naredijo dobri posamezniki, temveč dobra skupnost. Dobra skupnost pa je tista, v kateri vsak posameznik razume, da je njegova dolžnost poskrbeti za skupnost, ne samo zase, in zato prispeva čim več svojega za skupno dobro. Zato recimo plačujemo davke, da imamo dobro zdravstvo, dobro šolstvo in dobre ceste. Zato dajemo miloščino, da nam je v cerkvi toplo, zato čistimo svojo cerkev, da nam je v njej lepo. Zato doma vsak opravi nekaj družinskih opravil, ne samo mama in oče. Naša ljubezen do skupnosti, pravzaprav čut naše soodgovornosti za skupno dobro, ni nekaj samoumevnega, za to je treba veliko vzgoje in samovzgoje. Da drugi ne postane samoumeven. Zgled uboge vdove iz evangelija, ki je pri darovanju v zakladnico vrgla samo dva novčiča, tako malo, toda vendarle nekaj, je tako zelo zgovoren: vsak je dolžan dati vse, kar zmore, za skupno dobro. Ne več, kot lahko, a tudi ne manj. Torej tudi če si uboga vdova in imaš nič več kot le dva novčiča. Da bi otroci to razumeli kot temelj svojega življenja, morajo že od majhnega pomagati pri hišnih opravilih, tudi če naredijo zelo malo, slabo in nepopolno. Tudi če odrasli naredimo bolje in hitreje, je pomembna soudeleženost vseh. Ta namreč krepi zavest, da smo vsi v družini, vsi v skupnosti soodgovorni za to, kako se nam godi naši skupnosti. In da se vse da, če razumemo, da je skupnost dragocenejša od posameznika.
Končno smo le ugotovili, da sta permisivna vzgoja in sodobno vsesplošno razvajanje naših otrok, ko so jih starši pod pretvezo spoštovanja njihovih pravic obvarovali vsakega napora in jim postregli z vsem, kar so potrebovali, ustvarila nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike. Naša družba je želela napraviti vse za otroke in namesto njih, predvsem pa jih obvarovati položaja, da bi bili za kar koli odgovorni. Hoteli smo jih zaščititi pred vsem. Zgodilo pa se je, da smo tako – med drugim tudi na odgovorna mesta naše države – dobili ljudi, ki jim je na svetu mar samo zase – in za nikogar drugega. Ob tem smo se individualizma – iz strahu, da ne bi drugi izkoriščali naše dobrote – nalezli tudi sami. In živimo v svetu, v katerem odgovornost za javno dobro prelagamo drug na drugega, v katerem zato radi živimo na račun drug drugega. In postajamo človek človeku volk. Kajti dobrega, nestrupenega sveta ne naredijo dobri posamezniki, temveč dobra skupnost. Dobra skupnost pa je tista, v kateri vsak posameznik razume, da je njegova dolžnost poskrbeti za skupnost, ne samo zase, in zato prispeva čim več svojega za skupno dobro. Zato recimo plačujemo davke, da imamo dobro zdravstvo, dobro šolstvo in dobre ceste. Zato dajemo miloščino, da nam je v cerkvi toplo, zato čistimo svojo cerkev, da nam je v njej lepo. Zato doma vsak opravi nekaj družinskih opravil, ne samo mama in oče. Naša ljubezen do skupnosti, pravzaprav čut naše soodgovornosti za skupno dobro, ni nekaj samoumevnega, za to je treba veliko vzgoje in samovzgoje. Da drugi ne postane samoumeven. Zgled uboge vdove iz evangelija, ki je pri darovanju v zakladnico vrgla samo dva novčiča, tako malo, toda vendarle nekaj, je tako zelo zgovoren: vsak je dolžan dati vse, kar zmore, za skupno dobro. Ne več, kot lahko, a tudi ne manj. Torej tudi če si uboga vdova in imaš nič več kot le dva novčiča. Da bi otroci to razumeli kot temelj svojega življenja, morajo že od majhnega pomagati pri hišnih opravilih, tudi če naredijo zelo malo, slabo in nepopolno. Tudi če odrasli naredimo bolje in hitreje, je pomembna soudeleženost vseh. Ta namreč krepi zavest, da smo vsi v družini, vsi v skupnosti soodgovorni za to, kako se nam godi naši skupnosti. In da se vse da, če razumemo, da je skupnost dragocenejša od posameznika.
Vse pogosteje slišim strah o vse manjšem številu duhovnikov. No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo pošteni in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo. Ali si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez … Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je navsezadnje majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez … Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem božjega ljudstva. A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji … Na vsakega od njih bi padlo veliko podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (čeprav so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim duhom in v Svetem duhu! V Božjem imenu!
Vse pogosteje slišim strah o vse manjšem številu duhovnikov. No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo pošteni in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo. Ali si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez … Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je navsezadnje majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez … Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem božjega ljudstva. A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji … Na vsakega od njih bi padlo veliko podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (čeprav so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim duhom in v Svetem duhu! V Božjem imenu!
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najnedolžnejši. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljen način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, toda plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, toda če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo precej hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. Toda zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem ob pomoči tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom vpraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta Sirahov eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najnedolžnejši. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljen način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, toda plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, toda če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo precej hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. Toda zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem ob pomoči tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom vpraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta Sirahov eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad voznikom pred sabo, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je na počasi vozečem avtomobilu napis Avtošola. Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv ob počasnem zavijanju in previdnem zaviranju. Pomislil sem, da mladi voznici pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi svojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi se odzval na voznico pred sabo, če njen avto ne bi imel napisa Avtošola?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? 'Precej verjetno ne,' sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno preživljamo. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi opisali naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih znakov, ob katerih bi ljudje obrzdali svoj jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali, kaj vse si mislijo. Ne vidimo, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli take napise na ljudeh okoli sebe, bi bili do njih gotovo bolj prizanesljivi in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijazni do neznancev. Taki smo lahko ne glede na to, ali vemo, kaj se v njih dogaja, ali ne. Ne glede na to, ali si zaslužijo ali ne. Če bomo danes kdaj videli napis Avtošola na mimo vozečem avtu, se lahko spomnimo na vse manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko prav danes doživljajo hude osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da več potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bodo prav naš prijazni pozdrav, pridržana vrata, pristno vprašanje 'Kako si?' tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bi laže šel skozi dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo ne nazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja.
Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad voznikom pred sabo, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je na počasi vozečem avtomobilu napis Avtošola. Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv ob počasnem zavijanju in previdnem zaviranju. Pomislil sem, da mladi voznici pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi svojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi se odzval na voznico pred sabo, če njen avto ne bi imel napisa Avtošola?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? 'Precej verjetno ne,' sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno preživljamo. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi opisali naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih znakov, ob katerih bi ljudje obrzdali svoj jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali, kaj vse si mislijo. Ne vidimo, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli take napise na ljudeh okoli sebe, bi bili do njih gotovo bolj prizanesljivi in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijazni do neznancev. Taki smo lahko ne glede na to, ali vemo, kaj se v njih dogaja, ali ne. Ne glede na to, ali si zaslužijo ali ne. Če bomo danes kdaj videli napis Avtošola na mimo vozečem avtu, se lahko spomnimo na vse manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko prav danes doživljajo hude osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da več potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bodo prav naš prijazni pozdrav, pridržana vrata, pristno vprašanje 'Kako si?' tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bi laže šel skozi dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo ne nazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja.
Skoraj nikoli nisem podvomil o iskrenem namenu tistih, ki so organizirali kakšno dobrodelno prireditev ‒ predstavo, koncert ali nastop glasbene skupine oziroma izvajalca. Organizatorje motivirajo plemeniti in humanitarni nameni. Enako je z izvajalci in seveda tudi z udeleženci, ki jih pridejo poslušat. Toda kdo je na takem koncertu zares dobrodelen? Izvajalec, ki se odpove honorarju, zagotovo. Brez dvoma tudi organizator, ki zastonj priskrbi prostor in sodelavce ter poskrbi za promocijo. Kar zadeva udeležence, pa pridemo na tanek led. Res je, da brez njih ne bi zbrali sredstev, vendar pa bi bil na drugi strani nekdo, ki se želi udeležiti koncerta določenega izvajalca, že sicer pripravljen plačati določen znesek za vstopnico, naj bo koncert dobrodelen ali ne. Če smo zelo natančni, so na takem koncertu dobrodelniki izvajalci in organizator, udeleženci pa ne vedno; ko se udeležimo dobrodelnega koncerta, ki bi se ga tudi sicer, sta prepričanje in občutek, da smo s tem dobrodelni, lahko nekoliko zavajajoča. Tudi Jezus s priliko v evangeliju za današnjo nedeljo meri na našo dobrodelnost. Ne le v finančnem pomenu besede, ampak na splošno – ali imamo odprto srce za človeka, ki nekaj potrebuje, človeka, ki je lačen, premražen, ki potrebuje toplo besedo, sočutje, pozornost? Revež Lazar je računal vsaj na drobtine, ki bi padle z bogataševe mize, pa ni dobil niti teh. Seveda je nevarnost, da bi to Jezusovo priliko preveč poenostavljeno in zoženo razlagali, češ da bo tisti, ki trpi na zemlji, nato poplačan v nebesih, medtem ko bo bogataš kaznovan. Toda bistvo problema ni premoženje, ampak predvsem brezbrižnost, ignoranca, sebičnost in trdosrčnost. Bogataš je poskrbel le zase, se prepuščal uživaštvu, ob tem pa je bil popolnoma brezbrižen do reveža Lazarja, ki je ležal pred njegovim pragom. Blaženi Anton Martin Slomšek, ki se ga tudi spominjamo na to nedeljo, je izviral iz bogate kmetije in postal škof, vendar je ostal blizu malemu človeku. Ustanovil je društvo gospa za pomoč mladini, še posebno zapostavljenim dekletom. Njegovo srce, odprto za človeka. je zgled solidarnosti. Toda dobrodelnost ni nekaj, s čimer bi si »zaslužili« nebesa. Jezus je farizejem, ki ljubijo denar, jasno povedal: če ni sočutja, vera ostane prazna. Trdosrčnost je največji greh, ker nas loči od Boga in bližnjega. Zato prosímo Svetega duha, naj nam da mehko srce, polno ljubezni, da bomo odprti za potrebe bližnjih, sočutni, usmiljeni, in da bomo znali izkazati ljubezen.
Skoraj nikoli nisem podvomil o iskrenem namenu tistih, ki so organizirali kakšno dobrodelno prireditev ‒ predstavo, koncert ali nastop glasbene skupine oziroma izvajalca. Organizatorje motivirajo plemeniti in humanitarni nameni. Enako je z izvajalci in seveda tudi z udeleženci, ki jih pridejo poslušat. Toda kdo je na takem koncertu zares dobrodelen? Izvajalec, ki se odpove honorarju, zagotovo. Brez dvoma tudi organizator, ki zastonj priskrbi prostor in sodelavce ter poskrbi za promocijo. Kar zadeva udeležence, pa pridemo na tanek led. Res je, da brez njih ne bi zbrali sredstev, vendar pa bi bil na drugi strani nekdo, ki se želi udeležiti koncerta določenega izvajalca, že sicer pripravljen plačati določen znesek za vstopnico, naj bo koncert dobrodelen ali ne. Če smo zelo natančni, so na takem koncertu dobrodelniki izvajalci in organizator, udeleženci pa ne vedno; ko se udeležimo dobrodelnega koncerta, ki bi se ga tudi sicer, sta prepričanje in občutek, da smo s tem dobrodelni, lahko nekoliko zavajajoča. Tudi Jezus s priliko v evangeliju za današnjo nedeljo meri na našo dobrodelnost. Ne le v finančnem pomenu besede, ampak na splošno – ali imamo odprto srce za človeka, ki nekaj potrebuje, človeka, ki je lačen, premražen, ki potrebuje toplo besedo, sočutje, pozornost? Revež Lazar je računal vsaj na drobtine, ki bi padle z bogataševe mize, pa ni dobil niti teh. Seveda je nevarnost, da bi to Jezusovo priliko preveč poenostavljeno in zoženo razlagali, češ da bo tisti, ki trpi na zemlji, nato poplačan v nebesih, medtem ko bo bogataš kaznovan. Toda bistvo problema ni premoženje, ampak predvsem brezbrižnost, ignoranca, sebičnost in trdosrčnost. Bogataš je poskrbel le zase, se prepuščal uživaštvu, ob tem pa je bil popolnoma brezbrižen do reveža Lazarja, ki je ležal pred njegovim pragom. Blaženi Anton Martin Slomšek, ki se ga tudi spominjamo na to nedeljo, je izviral iz bogate kmetije in postal škof, vendar je ostal blizu malemu človeku. Ustanovil je društvo gospa za pomoč mladini, še posebno zapostavljenim dekletom. Njegovo srce, odprto za človeka. je zgled solidarnosti. Toda dobrodelnost ni nekaj, s čimer bi si »zaslužili« nebesa. Jezus je farizejem, ki ljubijo denar, jasno povedal: če ni sočutja, vera ostane prazna. Trdosrčnost je največji greh, ker nas loči od Boga in bližnjega. Zato prosímo Svetega duha, naj nam da mehko srce, polno ljubezni, da bomo odprti za potrebe bližnjih, sočutni, usmiljeni, in da bomo znali izkazati ljubezen.
Njegova svetost Dalajlama pogosto pripoveduje zgodbo o menihu, ki ga je poznal še pred letom 1959, ko je zbežal iz Tibeta. Ko se je to zgodilo, so Kitajci meniha vrgli v zapor. V njem je ostal osemnajst let. Ko so ga končno izpustili, je tudi on prišel v Indijo in se znova srečal z Dalajlamo. Dvajset let se nista videla, vendar se je menih Dalailami zdel enak kot nekoč. Seveda se je postaral, vendar je bil še vedno dobrega zdravja, njegov um pa je bil po dolgih letih zapora še vedno enako oster. Še zmeraj je bil isti prijazni menih. Povedal je Dalajlami, da so ga Kitajci silili, naj se odpove svoji veri. V zaporu so ga pogosto mučili, trpel je tudi zelo težavne življenjske razmere, pomanjkanje hrane in oblačil. Dalajlama ga je vprašal, ali se je kdaj bal, ali je bil v nevarnosti, in menih mu je odgovoril: »Da, enkrat sem čutil, da sem v resnični nevarnosti. Zelo hudo so me mučili in na neki točki sem se zbal, da bom izgubil sočutje do Kitajcev.« Dalailamo je menihov odgovor močno ganil in navdihnil. Ko ga je vprašal, ali je bil kdaj v nevarnosti, je s tem mislil na življenjsko ogroženost ali kakšno telesno nevarnost, vendar je v svoje presenečenje slišal, da je bila edina nevarnost, ki jo je menih občutil, nevarnost izgube sočutja do tistih, ki so mu povzročali toliko trpljenja. V zaporu sta menihu najbolj pomagala odpuščanje in sočutje. Zaradi odpuščanja njegova strašna izkušnja ni postala še hujša. Njegovo trpljenje je bilo le telesno, duševno in čustveno pa ni preveč trpel. Ker je vedel, da ne more pobegniti, je presodil, da je bolje sprejeti resničnost, kot da bi ga ta travmatizirala. Morda mu je prav ta odnos pomagal preživeti dolga leta v zelo hudih razmerah. Menih je dočakal več kot devetdeset let in užival zdravo in srečno življenje. Intervjuji in študije so pokazali, da so Tibetanci, ki so bili zaprti in mučeni, nenavadno mirni in sočutni, brez sledi psiholoških travm, zamere in jeze. To je nekaj, kar lahko pomaga tudi vsakemu izmed nas, ko se v življenju srečamo s težavami in izzivi – namesto v brezupu in jezi se poskušajmo spoprijeti z njimi s sočutjem, jasnostjo in zavedanjem.
Njegova svetost Dalajlama pogosto pripoveduje zgodbo o menihu, ki ga je poznal še pred letom 1959, ko je zbežal iz Tibeta. Ko se je to zgodilo, so Kitajci meniha vrgli v zapor. V njem je ostal osemnajst let. Ko so ga končno izpustili, je tudi on prišel v Indijo in se znova srečal z Dalajlamo. Dvajset let se nista videla, vendar se je menih Dalailami zdel enak kot nekoč. Seveda se je postaral, vendar je bil še vedno dobrega zdravja, njegov um pa je bil po dolgih letih zapora še vedno enako oster. Še zmeraj je bil isti prijazni menih. Povedal je Dalajlami, da so ga Kitajci silili, naj se odpove svoji veri. V zaporu so ga pogosto mučili, trpel je tudi zelo težavne življenjske razmere, pomanjkanje hrane in oblačil. Dalajlama ga je vprašal, ali se je kdaj bal, ali je bil v nevarnosti, in menih mu je odgovoril: »Da, enkrat sem čutil, da sem v resnični nevarnosti. Zelo hudo so me mučili in na neki točki sem se zbal, da bom izgubil sočutje do Kitajcev.« Dalailamo je menihov odgovor močno ganil in navdihnil. Ko ga je vprašal, ali je bil kdaj v nevarnosti, je s tem mislil na življenjsko ogroženost ali kakšno telesno nevarnost, vendar je v svoje presenečenje slišal, da je bila edina nevarnost, ki jo je menih občutil, nevarnost izgube sočutja do tistih, ki so mu povzročali toliko trpljenja. V zaporu sta menihu najbolj pomagala odpuščanje in sočutje. Zaradi odpuščanja njegova strašna izkušnja ni postala še hujša. Njegovo trpljenje je bilo le telesno, duševno in čustveno pa ni preveč trpel. Ker je vedel, da ne more pobegniti, je presodil, da je bolje sprejeti resničnost, kot da bi ga ta travmatizirala. Morda mu je prav ta odnos pomagal preživeti dolga leta v zelo hudih razmerah. Menih je dočakal več kot devetdeset let in užival zdravo in srečno življenje. Intervjuji in študije so pokazali, da so Tibetanci, ki so bili zaprti in mučeni, nenavadno mirni in sočutni, brez sledi psiholoških travm, zamere in jeze. To je nekaj, kar lahko pomaga tudi vsakemu izmed nas, ko se v življenju srečamo s težavami in izzivi – namesto v brezupu in jezi se poskušajmo spoprijeti z njimi s sočutjem, jasnostjo in zavedanjem.
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Smo v svetem jubilejnem letu, ki nas vabi, naj skozi vsak dan potujemo kot romarji upanja, kot tisti, ki imamo trdno upanje v Bogu Očetu in njegovi ljubezni. Obenem pa nas vabi, da to upanje vcepljamo v naš vsakdan, da z njim vsak dan »posolimo« ta svet, naše odnose v družinah, ožjih skupnostih in pri delu. Živimo v dobi, v kateri je naglica postala stalnica in skorajda edini sprejemljivi način življenja. Ta pa v nas prebuja strastnost, da hočemo vse imeti tukaj in zdaj. Pogosto nimamo časa in ne prave volje za resnično srečanje z drugim, posebno odkar so se razni ekrani s hitrim ponujanjem informacij, podob in impulzov vseh vrst vrinili v naše odnose in omamili srca z navideznim zadovoljstvom. Toda osamljenost, nezadovoljstvo, živčnost in nasilje tako v ožji kot v širši družbi se nevarno povečujejo. Lepota človeka, naša bogopodobnost se na ta način razkraja, kot se razkroji meso, ki ni bilo dovolj osoljeno ali shranjeno na hladnem. In tako v nas ugaša tudi upanje. Pokojni papež Frančišek, ki je zarisal temeljne smernice letošnjega jubileja, je v uvodnem dokumentu spregovoril o »kreposti, ki je globoko sorodna upanju«, in to je potrpežljivost. Upanje in potrpežljivost hodita z roko v roki in drug drugega podpirata, drug drugega osmišljata in ohranjata pri življenju: če ima kmet upanje, da mu bo polje dobro obrodilo, to pričakuje s potrpežljivostjo; če športnik potrpežljivo vadi svojo disciplino, lahko upa, da bo njegov nastop uspešen. Čeprav si naglica nasilno utira pot, so med nami ljudje, ki izstopajo s svojo potrpežljivostjo: bodisi zato, ker jih je življenje izklesalo in na nek način prisililo, da so postali potrpežljivi s seboj in z drugimi, bodisi ker so si izbrali tak poklic. Mar niso oni neke vrste sol današnje družbe? Kakor sol zaščiti hrano pred kvarjenjem in ji daje pravi okus in okrepi vonj, tako potrpežljivost ščiti bistvo naše identitete, to, da smo bitja odnosov. Le s spoštljivo potrpežljivostjo lahko pride do srečanja, ki nas nahrani v globini naših hrepenenj. V naši vsakdanji govorici pa ima sol še en pomen: sol je modrost! Če nekdo nima modrosti, rečemo, da nima kaj dosti soli v glavi. Prav tako velja, da človek, ki ni potrpežljiv, ne more pridobiti življenjske modrosti. V naglici delamo napake in zlahka zgrešimo pravo smer. Pa ne le to: puščavski očetje trdijo, da je greh prav naglica. Stopimo pogumno v ta dan s soljo potrpežljivosti, ki se pretaka nekje v naših žilah, saj je Bog neizmerno potrpežljiv z nami in nas stalno krepi za rast v tej kreposti.
Smo v svetem jubilejnem letu, ki nas vabi, naj skozi vsak dan potujemo kot romarji upanja, kot tisti, ki imamo trdno upanje v Bogu Očetu in njegovi ljubezni. Obenem pa nas vabi, da to upanje vcepljamo v naš vsakdan, da z njim vsak dan »posolimo« ta svet, naše odnose v družinah, ožjih skupnostih in pri delu. Živimo v dobi, v kateri je naglica postala stalnica in skorajda edini sprejemljivi način življenja. Ta pa v nas prebuja strastnost, da hočemo vse imeti tukaj in zdaj. Pogosto nimamo časa in ne prave volje za resnično srečanje z drugim, posebno odkar so se razni ekrani s hitrim ponujanjem informacij, podob in impulzov vseh vrst vrinili v naše odnose in omamili srca z navideznim zadovoljstvom. Toda osamljenost, nezadovoljstvo, živčnost in nasilje tako v ožji kot v širši družbi se nevarno povečujejo. Lepota človeka, naša bogopodobnost se na ta način razkraja, kot se razkroji meso, ki ni bilo dovolj osoljeno ali shranjeno na hladnem. In tako v nas ugaša tudi upanje. Pokojni papež Frančišek, ki je zarisal temeljne smernice letošnjega jubileja, je v uvodnem dokumentu spregovoril o »kreposti, ki je globoko sorodna upanju«, in to je potrpežljivost. Upanje in potrpežljivost hodita z roko v roki in drug drugega podpirata, drug drugega osmišljata in ohranjata pri življenju: če ima kmet upanje, da mu bo polje dobro obrodilo, to pričakuje s potrpežljivostjo; če športnik potrpežljivo vadi svojo disciplino, lahko upa, da bo njegov nastop uspešen. Čeprav si naglica nasilno utira pot, so med nami ljudje, ki izstopajo s svojo potrpežljivostjo: bodisi zato, ker jih je življenje izklesalo in na nek način prisililo, da so postali potrpežljivi s seboj in z drugimi, bodisi ker so si izbrali tak poklic. Mar niso oni neke vrste sol današnje družbe? Kakor sol zaščiti hrano pred kvarjenjem in ji daje pravi okus in okrepi vonj, tako potrpežljivost ščiti bistvo naše identitete, to, da smo bitja odnosov. Le s spoštljivo potrpežljivostjo lahko pride do srečanja, ki nas nahrani v globini naših hrepenenj. V naši vsakdanji govorici pa ima sol še en pomen: sol je modrost! Če nekdo nima modrosti, rečemo, da nima kaj dosti soli v glavi. Prav tako velja, da človek, ki ni potrpežljiv, ne more pridobiti življenjske modrosti. V naglici delamo napake in zlahka zgrešimo pravo smer. Pa ne le to: puščavski očetje trdijo, da je greh prav naglica. Stopimo pogumno v ta dan s soljo potrpežljivosti, ki se pretaka nekje v naših žilah, saj je Bog neizmerno potrpežljiv z nami in nas stalno krepi za rast v tej kreposti.
Od nekdaj ima dober nasvet svojo vrednost. Kdo mu je bil svetovalec, je rečeno v Svetem pismu v zvezi z veličino Ustvarjalca. Tudi svetovanjske literature z raznih področij je vedno več. Pravniška svetovanja, družinska, zakonska, zdravstvena, pedagoška, najemninska, trgovinska, kmetovalska, finančna. Temu se obnesejo, drugemu se ne. Tretji komaj čaka, katero področje bo obravnavano v radiu ali na teve. Kdo mu je bil svetovalec? Nihče. Saj se v podobnem položaju znajdemo sami, četudi ne ustvarjamo sveta; kakšno malenkost na njem pa vendarle. Ali se pri tem bolj zanesemo na nasvete ali na izkušnje? Velikokrat je bolje začenjati znova iz nič kot vleči za sabo slabo staro navlako. Preteklost. To je tisto, česar ne doživljamo več v živo. Na hudo in spodletelo da je najbolje čim prej pozabiti, ohranjati pa vedrino in upanje. Slovo sem upu in strahu dal, pravi Prešeren, pa si vseeno oboje želi nazaj. Skoraj ne gre drugače, kot da to ali ono od preteklega tovorimo s seboj. Strokovnjaki svetujejo staro odvreči in gledati naprej. Pred tri tisoč leti je prerok Izaija trdil enako; ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči /…/, nekaj novega klije, mar ne opazite (Iz 43,18). Toda – to, kar doživimo, nas oblikuje. Vpijemo vase in vsesa se v nas. Kolikor dolgo živimo, toliko dolgo se hranimo z doživetji in drug z drugim. Ta vsrkanost smo resnični mi. Za našo notranjo dinamiko se nabira iz doživetih in tudi iz le izsanjanih dogajanj ustrezno hranilo, tako kot telo za preživetje posrka iz živil le tisto, kar dejansko potrebuje; vse drugo je zelo nepoetičen izloček. Zakaj bi v nedogled grebli po preteklem, kakršno koli je že bilo. Tako in tako je del nas. Postalo je naša usedlina in izkušnja. Iz te je vedno možen korak naprej; v zarje Vidove bi rekel Župančič. Tja, kjer se svita. S tem ni rečeno, da je svetovanje brez vrednosti. Če temelji na zaupanju v svetovalca, ker nam je ta poznan po dobrohotnosti, je toliko več možnosti, da se med človekoma razvije odkrit pomenek. Pomaga že razumna in blaga beseda z nebesedno spremljavo; preprosto: iskrenost. Takoj se nam zjasni nebo.
Od nekdaj ima dober nasvet svojo vrednost. Kdo mu je bil svetovalec, je rečeno v Svetem pismu v zvezi z veličino Ustvarjalca. Tudi svetovanjske literature z raznih področij je vedno več. Pravniška svetovanja, družinska, zakonska, zdravstvena, pedagoška, najemninska, trgovinska, kmetovalska, finančna. Temu se obnesejo, drugemu se ne. Tretji komaj čaka, katero področje bo obravnavano v radiu ali na teve. Kdo mu je bil svetovalec? Nihče. Saj se v podobnem položaju znajdemo sami, četudi ne ustvarjamo sveta; kakšno malenkost na njem pa vendarle. Ali se pri tem bolj zanesemo na nasvete ali na izkušnje? Velikokrat je bolje začenjati znova iz nič kot vleči za sabo slabo staro navlako. Preteklost. To je tisto, česar ne doživljamo več v živo. Na hudo in spodletelo da je najbolje čim prej pozabiti, ohranjati pa vedrino in upanje. Slovo sem upu in strahu dal, pravi Prešeren, pa si vseeno oboje želi nazaj. Skoraj ne gre drugače, kot da to ali ono od preteklega tovorimo s seboj. Strokovnjaki svetujejo staro odvreči in gledati naprej. Pred tri tisoč leti je prerok Izaija trdil enako; ne spominjajte se prejšnjih reči, ne mislite na nekdanje reči /…/, nekaj novega klije, mar ne opazite (Iz 43,18). Toda – to, kar doživimo, nas oblikuje. Vpijemo vase in vsesa se v nas. Kolikor dolgo živimo, toliko dolgo se hranimo z doživetji in drug z drugim. Ta vsrkanost smo resnični mi. Za našo notranjo dinamiko se nabira iz doživetih in tudi iz le izsanjanih dogajanj ustrezno hranilo, tako kot telo za preživetje posrka iz živil le tisto, kar dejansko potrebuje; vse drugo je zelo nepoetičen izloček. Zakaj bi v nedogled grebli po preteklem, kakršno koli je že bilo. Tako in tako je del nas. Postalo je naša usedlina in izkušnja. Iz te je vedno možen korak naprej; v zarje Vidove bi rekel Župančič. Tja, kjer se svita. S tem ni rečeno, da je svetovanje brez vrednosti. Če temelji na zaupanju v svetovalca, ker nam je ta poznan po dobrohotnosti, je toliko več možnosti, da se med človekoma razvije odkrit pomenek. Pomaga že razumna in blaga beseda z nebesedno spremljavo; preprosto: iskrenost. Takoj se nam zjasni nebo.
Za dobro jutro vam želim dober zajtrk in prijeten okus, ki bo po njem ostal v naših ustih. Še posebno, če ste namenjeni na kakšno pot, se je treba dobro okrepiti. Tisti pa, ki prihajate s potovanj, si boste verjetno privoščili kaj takega, kar vas bo tudi po okusu vrnilo v domače kraje. Hrana ni le pot do preživetja, je tudi pot dobrega počutja in način skupnega življenja. Na potovanjih se hitro ujamemo, da gledamo okrog sebe, in to še pri tako poznani hrani, kako naj se vsega skupaj lotimo. Starši poznate občutek, ko se otroci pri mizi ne znajo vesti in kako neprijetno nam je zato, da bi se najraje udrli v tla od sramu. Globoko v nas tiči spoznanje, da je prehranjevanje veliko več kot le zbiranje zadostne količine kalorij. Duša kulture, vsemogoča obredja, taka in drugačna srečanja so povezana s prehranjevanjem. Prve oblike učenja smo bili deležni prav prek vedenja pri mizi. Zato se od vsakega civiliziranega človeka pričakuje, da se potrudi prilagoditi prehrambnim navadam tuje dežele. Tudi če niste tega nikoli sami izkusili, si lahko živo predstavljate, kako je zagristi v kos hrane, ki je ne poznate. Še bolj živo lahko to podoživimo, če si predstavljamo, da nas je prvi okus popolnoma presenetil; je čisto nekaj drugega kot to, na kar smo navajeni. Predvsem je pa tak, da bi raje stradali kot to pogoltnili. Napol solznih oči se oziramo po gostiteljih. Ti jedo z vso slastjo. Ista hrana, ki se nam zatika v ustih, je zanje vrh užitka in vrh gostoljubja. Kaj bomo storili v takem trenutku? Se izneverili svojemu lastnemu okusu ali razočarali gostitelje? Izbira ni enostavna. Še posebno, če se zavedamo, da nas okus varuje pred zdravstvenimi težavami. Po drugi strani vemo, da če drugim ne škodi, verjetno tudi nam ne bo. Najmanj kar si bi želeli, je užaliti gostitelje, poniževati dosežke drugih kultur. Če se spomnim mladih, s katerimi sem hodil na razna potovanja, vem, kaj bi oni storili: našli bi prvo možnost hitre prehrane, ki je po vsem svetu enaka, in se ne bi niti potrudili pokusiti kaj novega. Ne le da podpirajo monopole in kažejo prezir do drugačne kulture, še velik bolj zanemarjajo sebe in možnost, da bi širili svoje okuse. Ostajajo ujeti v nekaj preprostih možnosti okušanja. To pa ne ostaja le pri hrani, ampak se širi na vsa druga področja kulture. Zanima jih le ozek svet lastnega okusa. Ni nujno, da so do drugega sovražni, gotovo pa niso učljivi. Zato si privoščimo že navsezgodaj kakšen vsaj malo drugačen okus. Naj bo ves dan iskanje novih pogledov, da ne pozabimo biti učljivi, saj se le tako duhovno krepimo.
Za dobro jutro vam želim dober zajtrk in prijeten okus, ki bo po njem ostal v naših ustih. Še posebno, če ste namenjeni na kakšno pot, se je treba dobro okrepiti. Tisti pa, ki prihajate s potovanj, si boste verjetno privoščili kaj takega, kar vas bo tudi po okusu vrnilo v domače kraje. Hrana ni le pot do preživetja, je tudi pot dobrega počutja in način skupnega življenja. Na potovanjih se hitro ujamemo, da gledamo okrog sebe, in to še pri tako poznani hrani, kako naj se vsega skupaj lotimo. Starši poznate občutek, ko se otroci pri mizi ne znajo vesti in kako neprijetno nam je zato, da bi se najraje udrli v tla od sramu. Globoko v nas tiči spoznanje, da je prehranjevanje veliko več kot le zbiranje zadostne količine kalorij. Duša kulture, vsemogoča obredja, taka in drugačna srečanja so povezana s prehranjevanjem. Prve oblike učenja smo bili deležni prav prek vedenja pri mizi. Zato se od vsakega civiliziranega človeka pričakuje, da se potrudi prilagoditi prehrambnim navadam tuje dežele. Tudi če niste tega nikoli sami izkusili, si lahko živo predstavljate, kako je zagristi v kos hrane, ki je ne poznate. Še bolj živo lahko to podoživimo, če si predstavljamo, da nas je prvi okus popolnoma presenetil; je čisto nekaj drugega kot to, na kar smo navajeni. Predvsem je pa tak, da bi raje stradali kot to pogoltnili. Napol solznih oči se oziramo po gostiteljih. Ti jedo z vso slastjo. Ista hrana, ki se nam zatika v ustih, je zanje vrh užitka in vrh gostoljubja. Kaj bomo storili v takem trenutku? Se izneverili svojemu lastnemu okusu ali razočarali gostitelje? Izbira ni enostavna. Še posebno, če se zavedamo, da nas okus varuje pred zdravstvenimi težavami. Po drugi strani vemo, da če drugim ne škodi, verjetno tudi nam ne bo. Najmanj kar si bi želeli, je užaliti gostitelje, poniževati dosežke drugih kultur. Če se spomnim mladih, s katerimi sem hodil na razna potovanja, vem, kaj bi oni storili: našli bi prvo možnost hitre prehrane, ki je po vsem svetu enaka, in se ne bi niti potrudili pokusiti kaj novega. Ne le da podpirajo monopole in kažejo prezir do drugačne kulture, še velik bolj zanemarjajo sebe in možnost, da bi širili svoje okuse. Ostajajo ujeti v nekaj preprostih možnosti okušanja. To pa ne ostaja le pri hrani, ampak se širi na vsa druga področja kulture. Zanima jih le ozek svet lastnega okusa. Ni nujno, da so do drugega sovražni, gotovo pa niso učljivi. Zato si privoščimo že navsezgodaj kakšen vsaj malo drugačen okus. Naj bo ves dan iskanje novih pogledov, da ne pozabimo biti učljivi, saj se le tako duhovno krepimo.
Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala razmeroma pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je »za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta.« Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje »ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino« – nekoga imajo radi zaradi svoje lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: »Ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj osebe ne cenimo take, kakršna je v resnici, ampak je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo daje. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potemtakem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med »dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini«. Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, »kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna«, je prepričan Aristotel. Najpopolnejše in najžlahtnejše prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč »dober na splošno in dober do svojega prijatelja«, pravi Aristotel. Dalje taki ljudje drug drugemu pristno »želijo dobro, ker so sami dobri«, prijatelja imajo »radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki slučajnih okoliščin«, to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav to temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da »skupno življenje ni mogoče med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo«.
Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala razmeroma pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je »za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta.« Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje »ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino« – nekoga imajo radi zaradi svoje lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: »Ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj osebe ne cenimo take, kakršna je v resnici, ampak je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo daje. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potemtakem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med »dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini«. Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, »kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna«, je prepričan Aristotel. Najpopolnejše in najžlahtnejše prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč »dober na splošno in dober do svojega prijatelja«, pravi Aristotel. Dalje taki ljudje drug drugemu pristno »želijo dobro, ker so sami dobri«, prijatelja imajo »radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki slučajnih okoliščin«, to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav to temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da »skupno življenje ni mogoče med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo«.
Iskriva vera Prerok Amos je najstarejši med preroki, ki mu Sveto pismo posveča posebno knjigo. Svojemu ljudstvu spregovori v 8. stoletju pred Kristusom in z ostrino svojih besed zelo vpliva tudi na velikega preroka Izaijo. Toda Amos ostaja skromen in rad poudarja, da je samo pastir, ki sicer uporablja zelo neposredne in cvetoče besede, toda kljub temu ve, kaj je temeljno za Božje ljudstvo. Zelo jasno pove vsakomur, da nima pravice zatirati ubožca, tudi ne razmišljati, kako bi zlorabil neukega in nebogljenega, skratka poštenje je odločilna poteza vsake uspešne družbe, ki ima prihodnost. Z ostrino svojih besed je seveda vznemiril strastne trgovce, ki so s svojo pretkanostjo bogateli na račun revežev. Tudi Jezus, učitelj iz Nazareta, nadaljuje to tradicijo in zelo odločno stopa na stran zatiranih. Zato toliko bolj začudi odlomek iz današnjega Lukovega Evangelija, ki postavlja za vzgled oskrbnika, ki je presneto prebrisan, saj si s podkupovanjem pridobi prijatelje, ki ga bodo rešili revščine. Toda Kristus, ki je bil tudi sijajen govornik, saj je z globino svojih besed znal osvojiti množice, tokrat uporabi ironijo ali posmeh, kot so to storili pred njim že drugi preroki, posebno pa še znameniti Pridigar, Ekleziast po imenu. Mesija jasno pove, da so »otroci teme« pogosto pametnejši od »otrok luči«, to pomeni, da si njegovi učenci ne upajo biti razumni in domiselni, ko gre za pravično stvar. Med tem pa dobička željni in premeteni ljudje pokažejo neverjetno iskrivost, ko jim gre za materialne koristi. Jezus, kot modri Rabi, želi, da bi nas postalo sram, ali pa vsaj da bi nam bilo nerodno ob zavesti, kako malo je naša ljubezen do dobrega iznajdljiva. Tudi slovenski pregovor pravi, da iznajdljiva ljubezen vedno najde rešitev. V tem duhu sveti apostol Pavel v svojem znamenitem slavospevu ljubezni v Pismu Korinčanom pravi, da je ljubezen »potrpežljiva« in »dobrotljiva«, »se ne napihuje«, »ne išče svojega«, »se ne da razdražiti«, »se veseli resnice«, »vse prenaša«, »vse upa«, »vse prestane« (Kor 13). Tudi življenje nas uči, kako so naše matere v težki časih, ko so bile shrambe prazne, znale »iz nič« napraviti čudovito kosilo, ali kako so očetje z drobnimi gestami znali razveselite otroke in biti pozorni do svojih žena. Ko je ljubezen v naših srcih, se ničesar ne bojimo, saj venomer z iskrivostjo in domiselnostjo najdemo pravo rešitev.
Iskriva vera Prerok Amos je najstarejši med preroki, ki mu Sveto pismo posveča posebno knjigo. Svojemu ljudstvu spregovori v 8. stoletju pred Kristusom in z ostrino svojih besed zelo vpliva tudi na velikega preroka Izaijo. Toda Amos ostaja skromen in rad poudarja, da je samo pastir, ki sicer uporablja zelo neposredne in cvetoče besede, toda kljub temu ve, kaj je temeljno za Božje ljudstvo. Zelo jasno pove vsakomur, da nima pravice zatirati ubožca, tudi ne razmišljati, kako bi zlorabil neukega in nebogljenega, skratka poštenje je odločilna poteza vsake uspešne družbe, ki ima prihodnost. Z ostrino svojih besed je seveda vznemiril strastne trgovce, ki so s svojo pretkanostjo bogateli na račun revežev. Tudi Jezus, učitelj iz Nazareta, nadaljuje to tradicijo in zelo odločno stopa na stran zatiranih. Zato toliko bolj začudi odlomek iz današnjega Lukovega Evangelija, ki postavlja za vzgled oskrbnika, ki je presneto prebrisan, saj si s podkupovanjem pridobi prijatelje, ki ga bodo rešili revščine. Toda Kristus, ki je bil tudi sijajen govornik, saj je z globino svojih besed znal osvojiti množice, tokrat uporabi ironijo ali posmeh, kot so to storili pred njim že drugi preroki, posebno pa še znameniti Pridigar, Ekleziast po imenu. Mesija jasno pove, da so »otroci teme« pogosto pametnejši od »otrok luči«, to pomeni, da si njegovi učenci ne upajo biti razumni in domiselni, ko gre za pravično stvar. Med tem pa dobička željni in premeteni ljudje pokažejo neverjetno iskrivost, ko jim gre za materialne koristi. Jezus, kot modri Rabi, želi, da bi nas postalo sram, ali pa vsaj da bi nam bilo nerodno ob zavesti, kako malo je naša ljubezen do dobrega iznajdljiva. Tudi slovenski pregovor pravi, da iznajdljiva ljubezen vedno najde rešitev. V tem duhu sveti apostol Pavel v svojem znamenitem slavospevu ljubezni v Pismu Korinčanom pravi, da je ljubezen »potrpežljiva« in »dobrotljiva«, »se ne napihuje«, »ne išče svojega«, »se ne da razdražiti«, »se veseli resnice«, »vse prenaša«, »vse upa«, »vse prestane« (Kor 13). Tudi življenje nas uči, kako so naše matere v težki časih, ko so bile shrambe prazne, znale »iz nič« napraviti čudovito kosilo, ali kako so očetje z drobnimi gestami znali razveselite otroke in biti pozorni do svojih žena. Ko je ljubezen v naših srcih, se ničesar ne bojimo, saj venomer z iskrivostjo in domiselnostjo najdemo pravo rešitev.
Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vedno starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti vse življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vedno bolj veseliti življenja. Postaja vedno modrejša. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje, in z leti vedno bolj, vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vedno bolj so sami, vedno bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.
Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vedno starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti vse življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vedno bolj veseliti življenja. Postaja vedno modrejša. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki vse življenje, in z leti vedno bolj, vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vedno bolj so sami, vedno bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.
Prisluhnimo Božji besedi Iz Markovega evangelija: Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje. Vsi radi poslušamo ljudi, ki govorijo prepričljivo, posebej še, ko se to sklada z našimi pogledi in željami. Predstavljam si, da je Jezus moral narediti na ljudi, ki so ga poslušali, zelo močan vtis. Kajti to, kar je govoril, je tudi delal. Njegovo govorjenje je bilo skladno z njegovim življenjem. In to je pritegnilo mnoge, da so mu sledili. V današnji Božji besedi smo slišali, da so bili Jezusovi poslušalci prevzeti, saj njegovo učenje ni bilo podobno učenju razlagalcem Svetega pisma. Njegove besede jih niso prevzele zaradi znanstvenega pristopa ali retorične nadarjenosti. Jezus je govoril z oblastjo. Kako to razumeti? To, kar Jezus govori, se zgodi. Njegova beseda se udejanja tukaj in zdaj, sredi mojega vsakdanjega življenja. Njegova beseda daje življenje, me ozdravlja, osvobaja. Zato je tako pomembno, da v svojem srcu preverjam, pod čigavo oblastjo sem – pod božjo ali hudičevo? Kajti v svoji omejeni človeški naravi nisem sposoben sam od sebe vedno jasno spoznati kaj je prav. Poglej, kdo so osebe ali stvari, ki imajo močan vpliv na tvoje življenje. Pogovori se z Jezusom, kaj ti pomaga in kaj te ovira, da se ne čutiš povsem svobodnega.
Prisluhnimo Božji besedi Iz Markovega evangelija: Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje. Vsi radi poslušamo ljudi, ki govorijo prepričljivo, posebej še, ko se to sklada z našimi pogledi in željami. Predstavljam si, da je Jezus moral narediti na ljudi, ki so ga poslušali, zelo močan vtis. Kajti to, kar je govoril, je tudi delal. Njegovo govorjenje je bilo skladno z njegovim življenjem. In to je pritegnilo mnoge, da so mu sledili. V današnji Božji besedi smo slišali, da so bili Jezusovi poslušalci prevzeti, saj njegovo učenje ni bilo podobno učenju razlagalcem Svetega pisma. Njegove besede jih niso prevzele zaradi znanstvenega pristopa ali retorične nadarjenosti. Jezus je govoril z oblastjo. Kako to razumeti? To, kar Jezus govori, se zgodi. Njegova beseda se udejanja tukaj in zdaj, sredi mojega vsakdanjega življenja. Njegova beseda daje življenje, me ozdravlja, osvobaja. Zato je tako pomembno, da v svojem srcu preverjam, pod čigavo oblastjo sem – pod božjo ali hudičevo? Kajti v svoji omejeni človeški naravi nisem sposoben sam od sebe vedno jasno spoznati kaj je prav. Poglej, kdo so osebe ali stvari, ki imajo močan vpliv na tvoje življenje. Pogovori se z Jezusom, kaj ti pomaga in kaj te ovira, da se ne čutiš povsem svobodnega.
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc govori o kmetih, o kmečkem delu, ki danes velikokrat ni cenjeno.
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc govori o kmetih, o kmečkem delu, ki danes velikokrat ni cenjeno.
Iz sredstev obveščanja k nam ves čas vdirajo vojne grozote. V Gazi, Ukrajini … Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o nesmiselnosti vojn.
Iz sredstev obveščanja k nam ves čas vdirajo vojne grozote. V Gazi, Ukrajini … Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o nesmiselnosti vojn.
Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.
Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.